DARKO BERLJAK, Zagreb
Zahodna stena Annapurne I (8091 m) ima pomembno mesto v zgodovini osvajanja Himalaje, brez dvoma pa je bil najboljši vzpon pretekle sezone prvenstvena smer v njeni zahodni steni, ki jo je slovenski alpinist Slavko Svetičič preplezal od 27. 10. do 2. 11. 1991.
Sam vzpon in marsikaj okoli te odprave je bilo dramatično, celo neobičajno tudi za Himalajo, zato si zasluži podrobnejši opis.
Slavca, kot mu vsi pravijo, sem spoznal pred nekaj leti po moji vrnitvi z ogledne odprave pod severno steno Everesta. Želel se je pridružiti ekspediciji, kar sem z veseljem sprejel, saj je bil plezalec takšne kakovosti dodatno jamstvo še boljše in trdnejše ekipe. Poleg našega načrta vzpona po Velikem kuloarju, ki skoraj navpično prereže 3000 metrov visoko steno, se je Svetičič pripravljal, da bi desno od njega poskusil še neposrednejši solo prvenstveni vzpon proti vrhu. Žal se je tisto leto monsun zavlekel vse do zime in nobena od devetih odprav na Everest ni dosegla samega vrha. Da bi bila nesreča še večja, je Slavca odnesel plaz 300 metrov po strmem pobočju in mu poškodoval vezi na obeh kolenih. Hitro si je opomogel in po zimskem solo vzponu v severni steni Eigerja po “Diretissimi” je bil pripravljen na nove izzive.
Na Šesto zagrebško himalajsko odpravo leta 1990 so se podali štirje Zagrebčani, osem Slovencev in en Američan. Zelo močna ekipa je imela ambiciozne načrte: zimski vzpon na Anapurno I po severni steni, smučarski in padalski “spust” ter Svetičičev solo prvenstveni vzpon v zahodni steni. Vse je uničil orjaški serak, ki se je po neštetih ledenih plazovih, ki so vsak dan ogrožali plezalce, zrušil in zasul edino logično pot proti 6400 m, v zgornji del gore. Zaradi tega je postal nerešljiv tudi sestop za Slavca, če bi mu uspelo preplezati zahodno steno. Odločili smo se, da vse prekinemo, saj je bilo le še vprašanje dni, kdaj bi nas ti plazovi zasuli, in smo se vrnili domov. Tolažba, ne prav velika, je bila, da se tisto zimo nihče ni povzpel na nobenega osemtisočaka.
Zahodna stena je bila dobro preučena in na novo priložnost ni bilo treba dolgo čakati. Z Slavcem sva se dogovorila, da se pod Anapurno odpraviva že jeseni 1991. Na začetku leta sem v Nepal poslal vso potrebno dokumentacijo za pridobitev dovoljenja in priložil garancijo Hrvaške planinske zveze. Takrat samostojnost Hrvaške še ni bila razglašena, nepalsko ministrstvo za turizem pa je v teh garancijah priznavalo izključno pristojnosti Planinske zveze Jugoslavije. V spremnem dopisu sem jih obvestil, da ne vidim razloga, da v teh razmerah ne bi sprejeli naše garancije – in, na moje veliko presenečenje, so prvič pristali. Po naključju so dovoljenje izdali na isti dan, 25. junija, ko je bila razglašena hrvaška suverenost in samostojnost.
Kupili smo letalske vozovnice in čakali začetek oktobra za odhod, vendar je vojna proti Hrvaški tiste dni dosegla vrhunec in bilo je nemogoče, da bi odpotoval v Katmandu. Nastal je skoraj nerešljiv problem, saj Svetičič nikoli ni opravljal organizacijskih opravil v Nepalu, brez katerih se v gore ne da.
Napisal sem mu velik “šalabajzer”, kaj vse mora v Kathmanduju urediti po agencijah in ministrstvih, ga pooblastil, da nastopa kot vodja in da lahko prevzame opremo iz našega skladišča.
V času njegovega bivanja v Katmanduju sem iz Zagreba s telefonskimi pogovori pomagal, kadar se je kje zataknilo, in v samo treh dneh – kar je za nepalsko birokracijo neverjetno kratek čas – je Slavc že krenil proti Anapurni.
V Hrvaški je nastopilo eno izmed številnih premirij in pojavila se je možnost, da ga vendarle ujamem v baznem taboru pred samim vzponom.
V Katmandu sem prispel 25. oktobra, kjer me je pričakalo njegovo sporočilo iz baze. Poslal ga je po eni izmed odprav, ki se je vračala. Zaradi hitre aklimatizacije, še bolj pa zaradi idealnega vremena, ki ga ni smel zamuditi, se je odločil, da začne vzpon 27. oktobra.
Ni bilo več nobene možnosti, da bi pravočasno prišel v bazo, niti s pomočjo malega letala, saj bi za to potreboval najmanj šest dni.
Odšel sem na krajši treking v Langtang in Helambu ter se po dveh tednih vrnil v Katmandu – takrat se je z Anapurne vrnil tudi Svetičič. Njegova pripoved je bila zelo vznemirljiva in dramatična.
V bazni tabor je skupaj s častnikom za zvezo, sirdarjem in kuharjem prišel 19. oktobra. Aklimatiziral se je na pobočjih Tilicho Peaka in na poti edinega mogočega sestopa, v severni steni Anapurne. Vreme je bilo stabilno in 27. oktobra je odšel pod zahodno steno. Del poti ga je spremljal sirdar, ki je kmalu odnehal zaradi težkega terena na ledeniku pod steno. Tisti večer je Svetičič prvič bivakiral na višini 5150 m, na samem vstopu v 2700 metrov visoko zahodno steno.
Drugi dan se je povzpel za več kot tisoč metrov in postavil majhen šotor na višini 6200 m. Dne 29. oktobra je neposredno po sredini stene prek trdega ledu z naklonom 70 stopinj prišel do 6900 m. Naslednji dan je razmeroma zlahka prišel do 7300 m, vendar se je na tej višini že močno čutil veter, ki je divjal čez vršni greben, zato je zaradi vetra in velikega mraza več ur ostal prikovan na majhno polico. Šele proti večeru, ko se je veter nekoliko umiril, je nadaljeval po skali pete stopnje težavnosti, ob tem pa je bila prekrita še s pršičem, in prišel na 7800 m, kjer je četrtič bivakiral.
Dne 31. oktobra je poskušal po robu stene doseči vrh, a je na višini 7900 m postalo jasno, da bi bila cena za tistih približno sto metrov do vrha – v najboljšem primeru – nekaj prstov, ali pa življenje. Vrnil se je v steno, kjer je bil veter znosnejši, in zaradi podobnih vremenskih razmer tudi naslednji dan odstopil od vrha ter se po severni steni, ob še enem bivaku 2. novembra, popolnoma izčrpan nekako vrnil v bazo.
Pred vzponom je Nepalcem v baznem taboru napovedal, da bo vse skupaj trajalo štiri dni, ker ni verjel, da bi v tisti ledeni steni zdržal dlje. Težave so bile večje od pričakovanih in potreboval je sedem dni. Tisti dan so nepalski spremljevalci sklenili, da človek ne more preživeti tako dolgo v steni, in so dve uri pred Slavčevim povratkom zapustili bazni tabor, prepričani, da je mrtev. Vendar so pustili urejeno pospravljen šotor in hrano, kar mu ni veliko pomagalo, saj je bil tako izčrpan, da je dva dni ob vsem tem nepremično ležal. Tretji dan je zbral še zadnje moči in se v snežnem metežu v enem dnevu spustil do prve naselbine – pot sicer traja tri do štiri dni, ker je dolga 40 kilometrov in vodi gor in dol po terenu, kjer se steza le tu in tam razloči.
V Leteju, kakor se imenuje ta naselbina, so prestrašeni Nepalci mislili, da vidijo duha, ko se je na vratih hiše pojavil Svetičič.
Po najinem srečanju v Katmanduju je bilo najpomembneje, da se čim prej vrneva v Evropo, saj so Slavčevi prsti na nogah utrpeli ozebline. S pomočjo KLM-poslovalnice iz Zagreba nama je uspelo zamenjati letalske vozovnice in po vrnitvi so mu po nekaj manjših operacijah v Sloveniji in Franciji vsi prsti ostali ohranjeni.
Prvenstveni vzpon v zahodni steni Anapurne bo imel posebno mesto v svetovnem alpinizmu. Ne poznam primera, da bi kdo tako sam preplezal tako težko smer. V Himalaji je bilo sicer že precej solistov, a vsi so imeli prijatelje v bazi in radijske zveze.
V tem delu stene Anapurne so poskušale številne močne odprave in vse so odnehale zelo nizko. Mnogi te gore ne uvrščajo med najtežje osemtisočake, največkrat zato, ker je bila Anapurna prvi osvojeni osemtisočak. A to je leta 1950 uspelo legendam alpinizma: Herzogu, Lachenalu, Terrayu, Rebuffatu in drugim. Malo kdo pa ve, da je Anapurna edini osemtisočak, na katerem je na vrhu stalo manj ljudi, kot jih je na njej umrlo.
Ni težko uganiti, kako sva se Slavc in jaz po vrnitvi iz Himalaje poslovila v Mariboru. Naslednje leto bi odšla pod severno steno Lhotseja v Tibet. On kot plezalec, jaz pa bi poskusil biti vodja in podpora iz baze, kar mi na Anapurni ni uspelo. Na tisti strani Lhotseja, visokega 8516 metrov, še ni poskusil nihče. Nič čudnega: to je popolnoma gladka navpična stena, visoka več kot 3000 metrov. Na njej se ne zadrži nič, razen nekaj centimetrov tankega ledu in – kolikor vem – seveda Svetičič.
Slavko Svetičič se je rodil 31. 1. 1958. Živi v kraju Šebrelje pri Idriji. Alpinizem je njegov poklic. Poleg vrhunskih vzponov v slovenskih Alpah ima za seboj vse najbolj znane smeri, večinoma v solo vzponih v evropskih Alpah, pa tudi številne prvenstvene. Leta 1984 je v šestih dneh preplezal vse tri alpske “probleme” (Eiger, Matterhorn in Grandes Jorasses), prejšnje leto pa je prvenstveno in solo preplezal najverjetneje zadnji “problem” v Jorassih. Plezal je v El Capitanu, Cerro Torreu, na Aconcagui, v perujskih in bolivijskih Andih ter na Novi Zelandiji. Sodeloval je na odpravah na osemtisočake: Yalung Kang, K2, Everest in dvakrat na Anapurno.