Sources

http://sl.wikipedia.org/wiki/Slavko_Sveti%C4%8Di%C4%8D
Miroslav Svetičič – Slavko
, slovenski alpinist, * 31. januar 1958, Vojsko, † 20. junij 1995, Gasherbrum IV. Svetičič je zadnjih 11 let svojega življenja posvetil izključno goram, opravil je okrog 1200 vzponov, od tega 460 prvenstvenih.

http://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_slovenskih_plezalcev_in_alpinistov
Slavko Svetičič tudi Miroslav Svetičič (1958-1995)

http://www.planinsko-drustvo-idrija.si/alpinisticni.php
V novi tehniki je med idrijskimi alpinisti dosegel največje uspehe Slavko Svetičič iz Šebrelj. Slavc (kot smo ga imenovali prijatelji) je opravil alpinistično šolo v našem odseku, se uvrstil med perspektivne alpiniste in naš AO mu je omogočil pot do vrhunskih dosežkov. Slavko je sodeloval v nekaj odpravah v Himalaji, Andih in Patagoniji.

Preizkusil se je prav v vseh zvrsteh alpinizma. Plezal je prosto, tehnično in športno. Premagoval je poledenele slapove, najtežje smeri v kopnih, zasneženih in poledenelih stenah. Zelo zahtevne smeri in stene osemtisočakov je premagoval sam brez soplezalca, ki bi ga varoval. Z vrhov je jadral z jadralnim padalom. Postal je profesionalni alpinist svetovnega slovesa. Leta 1995 si je zamislil izredno zahtevno početje. Odločil se je, da bo sam brez tuje pomoči v alpskem slogu preplezal zahodno steno Gašerbruma IV v Himalaji. Na ta vrh (7984m) je do tedaj poskusilo že 20 močnih odprav. Uspelo je le Italijanom in avstralsko – ameriški odpravi, toda po vzhodni steni še nikomur. Slavko je začel plezati 16. junija. Po treh dneh lepega vremena so goro zagrnili oblaki, začelo je snežiti, močno pihati in nastal je hud mraz. 19. junija se je Slavko zadnjič javil po radijski zvezi in za njim se je izgubila vsaka sled. Tedaj je bila na gori 19– članska odprava Južnokorejcev, ki je zaradi slabega vremena prekinila vzpon in ponovno poskusila dve leti kasneje. Na višini 7100 m je našla na pol v snegu in ledu zasuto truplo nesrečnega Slavka. Korejci so ga pustili mirno počivati v tem najvišjem slovenskem grobu in našim gornikom sporočili žalostno vest na svetovnem srečanju alpinistov v Kranjski Gori.

http://www.pikapoka.com/planja/severna/index.htm

Skender beg Planja VI 500 Slavko Svetičič 29.06.1989
Markacija Planja VII-
500
Slavko Svetičič 18.07.1992
Roleta Planja VI, A0 400 Peter Poljanec, Slavko Svetičič 13.09.1981
Centralni kamini Planja V 400 Peter Poljanec, Slavko Svetičič 12.09.1981
Desni kamini Planja V+ 200 Peter Poljanec, Slavko Svetičič 12.09.1981
Pačumanka Zidne stene VI-
380
Slavko Svetičič 21.08.198

http://www.dnevnik.si/novice/kronika/1042202503
Pred več kot 15 leti se je zgodilo, da je v Himalaji eden od naših alpinistov (imena se ne spomnim) padel s stene in preživel. Ker pa se ni uspel vrniti v tabor v razumnem času, so člani odprave zapustili tabor in ga proglasili za umrlega. Ko pa jih je čez nekaj dni poklical iz nekega mesta, so vsi zatrjevali, da so vedeli, da je preživel. Ampak zakaj so potem zapustili bazni tabor?

http://www.delo.si/clanek/66147

20.06.1995 je med poskusom prvenstvenega solo vzpona prek zahodne stene Gašerbrum 4 v Karakorumu umrl Miroslav Svetičič – Slavc

http://iclimbkorea.com/essays/pjensen-givwestface.htm

Throughout their expedition, they had the chance to meet a Slovenian team led by Tomaz Jamnic. On the morning of June 14th, the Slovenian climber, Miroslav Sveticic, set out on a solo attempt via the West Face. The combined efforts of the two expeditions were able to maintain communication and observe his progress by telescope until deteriorating weather conditions dictated their circumstances.
According to Cho Sung-dae, Sveticic bivouacked at 6300 meters on June 16th. Two days later, at noon, a nasty storm blew in and covered the West Face; all sight of Sveticic was lost, but communication was maintained. On June 20th, Slovenian leader, Tomaz Jamnic, ordered Sveticic to make his descent. For the following three days, sight of and communication with the Slovenian climber was lost due to the on-going weather conditions. Jamnic relayed to Cho that Miroslav’s insufficient clothing had put him in serious jeopardy; he took only a few gas canisters, but no sleeping bag. A final effort to make contact was made with the more powerful Korean team’s radio on June 23rd, but to no avail. Sveticic’s batteries had probably died out.
On the 25th of June, a Korean Broadcasting Station sponsored helicopter flew into BC only to leave shortly thereafter due to heavy winds. The helicopter returned the following day; but for safety reasons, the chopper was only able to make sweeping searches as high as six thousand meters due to the thinning atmosphere at that altitude. They were unable to locate any trace of Sveticic. An empty burial was made in his honor. There remained no sign of him for the following two years.
The following morning upon descending, Yu Hak-jae discovered Miroslav Sveticic’s body at approximately 7000 meters, resting just below a couloir. Yu described Sveticic’s body as lying upward and facing the mountain with his backpack and a 7mm rope of approximately thirty meters in length. Miroslav Svetictic’s harness was not secured to the fixed line. Yu could not be certain whether or not Miroslav Svetictic was ascending or descending; but Yu believes he was preparing to descend because the 7mm rope was in fact fixed. Sveticic’s clothes, like his body, were completely intact; leaving no evidence to believe he had had a violent death. He simply lay there as though, like so many climbers, he had just peacefully rested for a moment, only to never awaken again.
The summit team did not spend too much time investigating Miroslav Svetictic’s fate. The wind was blowing and snow was beginning to fall. Cho Sung-dae ordered Yu Hak-jae not to touch or spend too much time near Sveticic’s body, but rather focus on descending quickly and safely. Cho did suggest that a photograph and some sort of equipment be taken down as evidence of Sveticic’s death. Kim Dong-gwan snapped a photograph of the corpse and Yu cut approximately ten meters of Miroslav’s rope for evidence.
Continuing to lead the way down, Yu found that one of their fixed ropes, not too far below Sveticic’s body, had been slightly severed by a falling rock. He secured the damaged rope with the extra rope he had acquired from Sveticic. The summit team finally arrived at Camp III the following day of the summit by eleven in the morning. Exhausted from the descent, Kim Dong-kwan gave ten rolls of film and approximately sixty hours worth of video footage to Heo Gung-yeal. The group retrieved Camp III, reaching Camp II at about two o’clock in the afternoon. Rather than rest and remain at Camp II, insufficient platform space, falling rock, avalanche conditions, and anxiety encouraged the whole team to evacuate Camp II as soon as possible.

http://dic.academic.ru/dic.nsf/enwiki/9451244
Slavko Svetičič, “tudi” Miroslav Svetičič (1958-1995)

http://www.geocities.com/climbernightmare/

Mr. Miroslav Sveticic Sloco, he was one of a kind.

http://www.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si/node/2407
31. Januar 1958 Na Vojskem se je rodil Miroslav Svetličič. Do leta 1984 je bil orodjar, nato pa se je popolnoma posvetil alpinizmu. Opravil je 460-imi prvenstvenih smeri, med katerimi so najbolj znane Slovenska varianta v zahodni steni Anapurne, Slovenska direktna smer v južni steni Mount Cooka ter Sončna linija v jugozahodnem grebenu Aconcague.
Leta 1985 je sam v manj kot tednu dni ponovil tako imenovane tri zadnje probleme Alp (Eiger, Grandes Jorasses in Matterhorn), leto pozneje pa je bil član odprave na Cerro Torre, ki je prejela Bloudkovo nagrado. Miroslav Svetičič se je junija leta 1995 smrtno ponesrečil med poskusom prvenstvenega samostojnega vzpona prek zahodne stene Gašerbruma IV v Karakorumu.

http://www.caranorte.com/blog/2007/10/29/miroslav-sveticic-1960-1998%E2%80%A0/
Miroslav Sveticic (1960-1998†)
Publicado por Ferran el 29 de Octubre de 2007 ( 3:52 pm ) —
Una fría noche de enero de 1990 unos turistas alojados en el elegante hotel Bellevue de Kleine Sheidegg observaron asombrados como una ténue luz de frontal recorría la parte central de la temida cara norte del Eiger. Al día suigiente un joven llamado Miroslav Sveticic descendía los pastos nevados del Alpligen y abandonaba Grindelwald tras completar la primera invernal solitaria de la celebre “Harlin” en 26 horas, una de las vías más famosas y difíciles de los Alpes.
Poco después desaparecía en el Gasherbrum IV intentado probablemente una de las mejores ascensiones de toda la historia del Himalaya.
Miroslav “Slatvo” Sveticic nació el 31 de enero de 1958 en Vojsko, un pequeño pueblo al noroeste de la hoy prospera Eslovenia y en pocos años logró situarse entre los mejores alpinistas de la escena internacional aunque su tremenda humildad y modestia nunca le llevaron a ser considerado a la misma altura de otros alpinistas de renombre mundial. De la misma generación que los Cesen, Karo y Jeglic, Sveticic dio sus primeros pasos escalando en su Eslovenia natal y tras varios años curtiéndose en las magnificas paredes alpinas del Triglav y en otras zonas de su país, abandonó su trabajo en el sector de la metalurgia en Maribor para dedicarse por completo al alpinismo, su gran pasión.En 1984, durante su primer año como profesional, Sveticic va a por todas y en poco más de una semana logra la famosa trilogía de las tres caras norte de los Alpes; el 13 de julio la “Walker”, cuatro días mas tarde la “Schmid” en la quebradiza cara norte del Matterhorn y el 21 de julio la “Heckmair” del Eiger en solitario y en tan sólo ocho horas de escalada.
En 1985 se le ve por primera vez en el Himalaya en la exitosa expedición yugoslava a la cara norte del Yalung Kang (8.505metros) o Kangchenjunga Oeste aunque no alcanza la cima que si consigue Tomo Cesen. Un año mas tarde, en 1986, junto a los también eslovenos Silvo Karo y Janez Jeglic, logra completar el tercer ascenso de “Rolling Stones” (VI, A3, 50º-80º, 1.100 metros) en la cara norte de las Grandes Jorasses. Tan reseñable como esa actividad es su rápida solitaria (an sólo 9 horas) de la “Extrême Dream” (ABO, VI/6, 90º, 1.200 metros) de Boivin (tercera ascensión absoluta) o los 750 metros del “Linceul” en 2 horas 50 minutos ambas vías en el marco incomparable de las Grandes Jorasses.
Al año siguiente participa en la apertura de “Devil’s Directissima” (Directísima del Infierno, 7a+, A4 ,1.100 metros) una de las vías más difíciles del Cerro Torre, aunque se rompe un dedo y se queda sin pisar el famoso hongo de hielo. Durante 1988, con su compatriota Milan Romih abre en la cara sur del Aconcagua dos difíciles vias; “Sunny Line” por la arista suroeste y en plena cara sur su segunda vía en menos de un mes; “La Ruta de la Ruleta” (ED, 1.700 metros) una difícil escalada a la derecha de la ruta francesa , tras 18 horas de ascenso continuado. Para Sveticic es la tercera ascensión de la cara sur del Aconcagua que ya la escaló por primera vez en 1982 por la variante “Messner”. Despues de esta actividad, cierra el año en el K2 intentando sin éxito la “Magic Line” alcanzando los 7.400 metros de altitud.
Su consagración definitiva al lado de los grandes llega del 14 al 15 de enero de 1990 al adjudicarse en la temida cara norte del Eiger la primera solitaria invernal de la “Harlin” (ED+, VI+, 60º/80º, 1.800 metros) en tan sólo 26 horas de escalada pero no se queda tranquilo y en el verano de ese mismo año emplea tan sólo 12 horas para apuntarse la primera solitaria a la poco frecuentada “Bonatti-Vaucher” (VI+, A2, 70º/80º, 1.100 metros) del espolón Whymper y otras 7 para su solitaria a la codiciada “MacIntyre-Colton” la magíifica goulotte del gran Alex MacIntyre y Nick Colton situada entre el espolón Croz y la “Walker” . En octubre se le ve en la verticalidad del Grand Pilier d´Angle naturalmente en el día y días mas tarde enlaza el corredor central de la cara norte de l’Aiguille du Midi (1.000 metros, 60º) con el Super Couloir du Tacul (ED, 900 metros) para coronar la cima del Mont Blanc en 12 horas de actividad.
Durante el año 1991 en una actividad realmente brillante se adjudica las primeras invernales solitarias de la”Gabarrou-Boivin” (70º/80º, 1.000 metros) en 7 horas y la “Jackson-MacShea” (90º, 1.000 metros) en 4 horas ambas en el hielo cristal de les Droites pero una de sus grandes y alabadas obras llega meses más tarde con “Manitua” (6c ,A3+, 70º,1.200 metros) una sonada apertura solitaria para resolver con 60 pitones, 2 juegos de friends y 31 horas de escalada efectiva el último gran problema de la cara norte de las Grandes Jorasses. Aquel mismo año parte de nuevo hacia el Himalaya y del 28 al 31 de octubre abre en solitario y en estilo alpino una vía en la pared oeste del Annapurna mucho más difícil y directa que la “Messner/Kammerlander” de 1985 aunque con síntomas de congelaciones en sus pies se queda nuevamente sin cumbre y se da la vuelta a 7.900 metros de altitud regresando al campo base por la via normal.
Con la comunidad alpina internacional todavía enfrascada en discutir si finalmente Tomo Cesen y su termo de café alcanzaron o no la cara sur del Lhotse en 1993 Sveticic intenta infructuosamente el Makalu y la sur del Annapurna. Al año siguiente, 1994, en su visita anual a Chamonix participa junto Ivano Ghirardini en la apertura de “Rêve Éphémère d´Alpiniste” (850metros, V/5 ,6a/A2) aunque los últimos 250 metros de la vía los termina en solitario el francés y Sveticic traza una variante de salida a la “ Polaca”.Buscando la máxima definición del alpinismo solitario en alta cota y quizás una mayor relevancia en la competitiva escena internacional en verano de 1995 Sveticic parte hacia el Gasherbrum IV para intentar un itinerario directo a la cima por el todavía virgen y codiciado espolón central de la cara oeste. Una pared de mármol helado que el esloveno tenia en mente desde hacía años y en la que desgraciadamente dejará sus últimos destellos de calidad.El 15 de junio por la noche, Sveticic se interna en la pared y tras dos jornadas de escalada por corredores y placas de nieve 60º/70º la mañana del día 17 supera las verticales lastras de roca de V+ de la Torre Negra situadas a 6.600 metros de altitud y en medio de un terreno extremadamente delicado prosigue su ascenso alcanzando los 7.100 metros de altura donde al caer la noche se detiene a vivaquear. Al día siguiente retoma la ascensión pero tras escalar 50 metros, la gran cantidad de nieve caida durante la noche le obliga a retrocer al emplazamiento del vivac anterior donde un brusco cambio de tiempo lo atrapa en la pared durante dos días. El 20 de junio de 1995, el quinto día de escalada, agotado y nublado por la fatiga Sveticic emite un mensaje al campo base y emprende la retirada. Un equipo coreano lo divisa descendiendo la pared pero horas más tarde el genial Miroslav “Slavko” Sveticic de 36 años de edad desaparece sin dejar rastro. De esta manera tan tajante y tan fría acaba la vida de uno de los alpinistas eslovenos más significativos. Dos años más tarde, los mismos coreanos que lo vieron por última vez con vida, consiguen finalmente la escalada del espolón central y durante el descenso de la cumbre encuentran el cuerpo de Sveticic enmarañado de hielo a unos 7.000 metros de altitud.
Pero pasa el tiempo y las revistas “especializadas” que apenas dedicaron un pequeño párrafo de cinco líneas a su trágica desaparición, se olvidan del más modesto y grande alpinista de todos los tiempos.
La elegancia es la ciencia de no hacer nada igual que los demás, pareciendo que se hace todo de la misma manera que ellos. Honoré de Balzac
© Jordi Climent a Miroslav Sveticic 2003
Agradecimientos: a Zlatko Koren y Marko Prezelj por su inestimable ayuda.

http://ka.pzs.si/javno/dokumenti/Lesnik%20David%20-%20Solo%20plezanje.pdf
Svetičič Miroslav – Slavc
Rodil se je leta 1958 na Vojskem. Leta 1979 je opravil izpit za alpinista, leta 1984 pa je opustil službo in se popolnoma posvetil alpinizmu.
Velja za enega največjih svetovnih alpinistov vseh časov. Med njegovimi vzponi najbolj izstopajo zahtevne solo ponovitve in prvenstvene smeri. Pogosto je plezal prav neverjetne serije vzponov v enem ali nekaj dneh. Slavc se je z neizmerno voljo in energijo vedno znova motiviral za zelo drzne cilje.
Poleti 1995 se je pri poizkusu solo prvenstvenega vzpona v Gashebrumu IV (7925m) smrtno ponesrečil. Ko so naslednje leto po Slavčevi smrti steber preplezali Korejci (v več kot mesec dni dolgem obleganju s fiksnimi vrvmi), po vzponu niso mogli zamolčati izrednega občudovanja nad Svetičičem, ki je najbolj težavne dele smeri preplezal sam v pičlih nekaj dneh.
Svetičič je zadnjih 11 let svojega življenja posvetil izključno goram, opravil je okrog 1200 vzponov, od tega 460 prvenstvenih (Prezelj in Wiegele, 1996).

http://www.coneris.org/novica.php?id=A136598
20. 6. 1995 je med poskusom prvenstvenega solovzpona prek zahodne stene Gašerbrum 4 v Karakorumu umrl Miroslav Svetičič – Slavc

http://www.tirmanis.org/index.php/kalem/makaleler/116-iki-solo-trmanc-uezerine

olo tırmanış, alpinizm tarihinde Paul Preuss, Emilio Comici ve Georg Winkler gibi isimlerle birlikte anabileceğimiz saygı değer bir gelenektir. Ama, nedense 1960’lara kadar solo tırmanmak, çok fazla tercih edilmez, solo tırmanışlar sadece elit isimler tarafından gerçekleştirilir ve o dönemlerde, yetenekli tırmanıcılar, solo tırmanmayı, bir partnerle tırmanmak gibi normal kabul ederlerdi. Ama o dönemin bu yaygın düşüncesi, 1950’lerin iki büyük solo tırmanış ustasını Herman Buhl’u ve Cesare Maestri’yi es geçmemiz için sebep olamaz. 1960’lar dan sonra ise alpinizm arenasında bir çok solo tırmanıcı boy gösterdi, bir çok zorlu solo tırmanış gerçekleştirildi. Solo tırmanışlardaki bu gelişim bile, bence başlı başına bir araştırma konusudur. Georges Nominé, Alessandro Gogna, Renato Casarotto, Christophe Profit, Slavko(Miroslav) Sveticic ilk aklıma gelen solo tırmanıcılar. Ancak ben özellikle ikisi üzerinde durmak istiyorum. Renato Casarotto ve Slavko(Miroslav) Sveticic. Açtıkları onca rota, gerçekleştirdikleri zorlu tırmanışlar yanında, ikisi de ölümlerinin trajikliği ile bunu hak ediyorlar.
Slavko Sveticic ismi dağcılık camiasında çok bahsi geçen, sıkça telaffuz edilen bir isim değildir. Ancak, Sveticic tırmandığı 1200 ciddi alpin rota ile, ki bunlardan 460’ı ilk çıkıştır, kesinlikle döneminin sayılı alpinistlerinden biriydi.Sveticic, 1958 yılında Slovenya’nın (o zamanki Yugoslavya) kuzey batısında bulunan küçük bir köy olan Vosjo’da doğdu. Kendi evi Slovenya’da açtığı kayda değer bir çok rotanın yanında, Dolomitler’de özellikle Marmolada’nın pürüzsüz doğu yüzünde açtığı yeni rotalarla dikkat çekti. Belki de en kayda değerleri Sloven alpin gurusu Frank Knez[6]’le birlikte açtığı Zlati Prah, Oceh ve Tempo Atomico (VII+ and A3) rotaları ile ilk çıkışını onsight ve solo olarak gerçekleştirdiği Elephant Pilların sol yüzündeki Savana(VII-) isimli rotası olarak gösterilebilir.Aslen bir metal işçisi olan ve mesleğini yaklaşık yedi sene boyunca icra eden Sveticic, 1980-83 yılları arasında gerçekleştirdiği bir çok zorlu tırmanış ve ilk çıkışın ardından mesleğini bırakarak hayatını alpinizme adadı.Sveticic 1984 senesinde, artık her yetkin alpinist için zorunluluk kabul edilen meşhur alpin üçlemeyi bir haftadan biraz uzun bir sürede tamamladı. İlk önce Grandes Jorasses kuzey yüzünde Walker Spur rotasını, sonrasında ise Matterhorn kuzey yüzünde Schmid rotasını tırmandı. Son olarak Eiger kuzey duvarının 1938 klasik rotasını, kötü hava koşullarına rağmen 8 saatte solo olarak bitirdi.Sveticic, cesurca gerçekleştirdiği solo çıkışları ile tanınmaktaydı. Ancak tüm tırmanışları arasında Batı Alplerde gerçekleştirdiği dört solo çıkışı ve bu çıkışlardaki performansları eşsizdir.
· Grandes Jorasses kuzey yüzünde solo olarak açtığı Manitu isimli rotası. [Croz Spur’un hemen solunda bulunmaktadır.](VII+, A3+, 1200m, 31 saat)
· Extreme Dream rotasının ilk solo çıkışı ve o zamana kadar yapılmış 2. tam tekrarı. [Extreme Dream rotası, Grandes Jorasses kuzey yüzünde, Boivin/Vionnet-Faussat, tarafından 1987’de açılmıştır.] (ABO, VI/6, 90º, 1,200 m. 9 saat)
· Pointe Whyper’deki Bonatti/Vaucher rotasının ilk solo çıkışı. [Grandes Jorasses Kuzey yüzünde Walter Bonatti ve Michel Vaucher tarafından 1964 senesinde açılmıştır.] (ED3/4, VI ve A2+, 1100m.)
· Eiger kuzey yüzündeki Harlin (direct) Rotasının ilk kış çıkışı ve tabi gene solo olarak.( ED+, VI+, A2, 80° /60° , 1800 m., 26 saat).
Özellikle Harlin Direct rotasındaki performansı, bu rota açılırken harcanan 45 günlük süre ve 10 tırmanıcının emeği göz önüne alınarak değerlendirilirse, Sveticic in kapasitesi rahatlıkla algılanabilir.[7] Sveticic yaptığı bu tırmanışla çok fazla anılmaz ama tırmanışı gerçekleştirdiği 1990 senesinde, dünyada bu zorluktaki bir çıkışı tamamlayabilecek alpinist sayısının iki yada üç olduğu da bir gerçektir.
1980-90 arasında And dağlarına(Peru ve Bolivya) yaptığı beş yolculukta da bir çok ilk çıkış gerçekleştirdi. Huascuran Sur batı yüzünde açtığı 1000 m.lik yeni rotası da bunlardan biridir. 1982 yılında, Aconcagua güney yüzünü, Messner rotasının bir varyantı ile ilk kez tırmandı. 1988 yılında Aconcagua’ya geri dönen Sveticic, Güney-Batı sırtının[8] ilk çıkışını partneri Milan Romih’le gerçekleştirdi. Bu çıkış aynı zamanda güney batı sırtı üzerinde bulunan 6000 metre yüksekliğindeki Aconcagua piramidinin de ilk çıkışıdır. Sveticic inişini ise neredeyse bu tırmanışları kadar zorlu olan güney yüzü, Fransız rotasından[9], tek başına ve ipsiz olarak sadece 10 saatte gerçekleştirdi, bu iniş hali hazırda bir rekor olarak durmaktadır. Bu çıkıştan bir ay kadar sonra, gene Aconcagua güney yüzünde Fransız rotasının sağında kalan yeni bir hattı 18 saatlik devamlı bir tırmanışla tamamladı. Rus Ruleti adındaki rota yüzün ortasında bulunan buzuldan sonra merkez rotaya bağlanmaktadır. 1990’da Mount Cook üzerinde solo olarak tırmandığı ana zirve direttisimasını da içeren iki rotası da başarılı çıkışlarındandır.
Kendi evi olan Slovenya’da bulunan 600 metrelik Stajerska Rinka duvarı, direk rotasındaki (V+) 20 dakikalık çıkış süresi, sürat adamı Dan Osman’ın, Masters of Stone serisinin dördüncü filminde bulunan performansından[10] çokta farksız değil. Her bir saniye için yarım metre…
Mont Blanc zirvesinde sonlanan ve 12 saatte tamamladığı, Aiguille du Midi kuzey yüzü merkez kulvarı(1000 m.) ve Mont Blanc de Tacul Süper kulvarı(900 m.) ardışık tırmanışı da başarılı solo çıkışlarındandır.
Himalaya’larda yaptığı en kayda değer çıkışı, hiç kuşkusuz, solo olarak açtığı Annapurna Batı Yüzü’ndeki rotasıdır. Rota Messner ve Swiss rotaları arasında kalan bir hattır. Bu çıkış aynı zamanda batı yüzünün ilk solo çıkışıdır. Ancak hattı tamamladığı halde ağır hava koşulları nedeniyle zirveye ulaşamamıştır.

Son Tırmanış

Sveticic’in sadece tırmanışta değil, yaşamda da bireysel bir stili vardı. Belki bu sebepten dolayı en büyük hayali Gasherbrum IV batı yüzünün ilk solo çıkışını gerçekleştirmekti. Sveticic, 1995 senesinde bu hayalini gerçekleştirmek için Gasherbrum IV’ün ünlü batı duvarının altındaydı. Kuzey batı sırtından yaptığı iki ardışık tırmanışla aklimatize olan ve iniş için bazı malzemeleri döşeyen Sveticic, batı yüzündeki merkez sırtın ilk solo çıkışını yapan ilk insan olmak için 15 Temmuz 1995’de Gasherbrum IV batı yüzüne sarıldı.??
Geceleri tırmanan Sveticic, gündüzleri yüzü döven çığlardan ve kayalardan saklanıyordu. İki günlük bir eforun ardından, 60/70o civarındaki kar ve buz alanlarını ve 6600 metre civarında bulunan, dik ve kırılgan kaya yapısına sahip olan kara kule etabını atlatarak 17 Temmuz sabahı 7100 metreye ulaşan Sveticic, bu noktada bivakladı. Fakat ulaştığı noktadan sonraki pasajlar hayal ettiğinden daha zorlu çıktı. Yüzün daha üst kısımlarını tırmanma girişiminde bulunduğunda bir gece önce yağmış olan toz karla karşılaştı. 50 m altında, 7100 m.deki bivak noktasına geri indikten sonraki gece hava patladı. 19 Temmuz gecesi telsiz anonsunda artık inişe geçtiğini söyleyen Sveticic, en son 20 Temmuz’da yavaş bir şekilde iniş yaparken görüldü.
Bir kaç gün süren ağır kar fırtınasından sonra Sveticic’den bir daha haber alınamadı…
Son Not:
Sveticic’in son tırmanışı esnasında ana kampta bulunan Sloven Tomaz Jamnic aynı zamanda Sveticic’in tırmanışını koordine ediyordu. Slavko ile aynı zamanda, Gasherbrum IV kuzey batı sırtını deneyen 12 kişilik bir Kore ekspedisyonu da ana kamptaydı. Sveticic kaybolduktan sonra Jamnic’in Kore ekspedisyonun lideri olan Cho Sung-dae’ye verdiği bilgilerden, Sveticic’in uyku tulumu taşımadığı ve çok az yakıtı olduğu biliniyor. 26 Temmuz’a kadar Kore ekspedisyonuna ait bir helikopter ile çıkabileceği maksimum yükseklik olan 6000 m. civarında, hava imkan verdiğince aramalar yapıldı ve sürekli Sveticic ile bağlantı kurulmaya çalışıldı. Aramalardan sonuç alınamayınca, ana kampta, Sveticic’in anısına boş bir mezar hazırlandı.
1997 senesinde Cho Sung-dae ve ekibi bu sefer Gasherbrum IV’e, batı duvarını denemek üzere geri döndüler. Kuşatma tekniklerinin hakim olduğu uzun uğraşlar sonunda yüzü bitiren ekip, ana zirveye tam olarak ulaşamadan aynı yüzden iniş gerçekleştirdi. Ekip iniş sırasında, yaklaşık 7000 metre civarında Sveticic’in cesedi ile karşılaştı. Sırtı yüze dönük olarak bir kulvarı dibinde oturur vaziyette bulunan Sveticic’in 7 mm. lik tırmanış ipinin bir kısmı Kore ekibi tarafından ölümünü kanıtlamak amacıyla aşağıya indirildi. Ekipmanları yanında fakat kullanımda olamayan Svetcic’in, inişe hazırlanırken, bitkinlik yada hipotermiden öldüğü tahmin edilmektedir.

http://escrocs74.blogspot.com/2006/11/ghirardini-ou-le-jugement-de-dieu.html

Ghirardini ou le jugement de Dieu
Pour comprendre, il faut lire tout le Blog et ce dernier post sert de conclusion.
Au cas ou vous n’auriez pas compris certains paramètres, je vous invite à visiter d’autres blogs comme :
http://orphisme.blogspot.com/
http://uneange.blogspot.com/
Et voir les autres liens ci contre. La pub sur les boutiques ci contre, c’était juste pour faire chier la pègre chamoniarde et les ripoux fonctionnaires du 74. La liquidation réelle remonte à 1986, dès les premiers actes mafieux du réseau Ballaloud. Face à des moyens d’état, vous n’avez aucune chance. Cette forme de criminalité devrait être passible de procédures pour crimes contre l’humanité. Le préjudice qui m’a été causé s’élève à 30 millions d’euros, non compris les frais. La responsabilité de la Ripoublique est engagée à 100%.
En 1994, les Slovènes me lancent un défi avec leur meilleur alpiniste du moment Miroslav Sveticic dit “Slavko”. Ils sont au courant des magouilles des ripoux du 74 et de la condamnation de totale complaisance prise par le TGI de Bonneville à 4 mois de prison avec sursis, sur un faux habituel de la ripou pègre locale qui elle n’est jamais inquiétée, cela va de soit. Les contrôles administratifs encore plus pourris avec le retour de la chiraquie au pouvoir en 1993.
Aucune préparation donc, sauf peut être ce renforcement moral que donne toutes ces épreuves. Merci les ripoux ! De la mentale pure.
Slavko est hyper affûté, il vient de se balader dans la goulotte entre la Walker et la Whymper en quelques heures. Il est allé boire un verre à Courmayeur et est remonté par le col des Jorasses pioncer à Canzio. C’est dire toute la classe du bonhomme. Une vrai force de la nature. Un grimpeur en rocher et en glace qui ressemble plus à un extraterrestre qu’à un humain tant il est phénoménal. Pourtant j’en ai vu des costauds, mais là c’est plus fort que tout ce que j’avais vu. A son palmares, on note qu’ il est l’auteur d’une première en solo hivernal de la directe Harling à l’Eiger en moins de 24 h. Marmier et son team GMHM, payé par le contribuable français pour prendre des vacances avait mis plus de trois semaines.
Et voilà que Slavko me propose de tenter la première de la goulotte entre la Marguerite et la Young. Lafaille et Twight s’y sont cassé les dents. Une horreur probable au bout de trois cent mètres avec un peu de neige et de glace sur des piles d’assiettes. Cela sent le piège à plein nez, mais bon, ….
“T’es pas fou Slavko, cela fait des années que je ne fait presque plus rien. Je ne suis ni entraîné, ni acclimaté. Je passe d’un procès, une condamnation, un contrôle de police, un contrôle fiscal, un contrôle d’urssaf à l’autre. C’est mon seul entraînement. Il est juste moral. Juste le plaisir de me foutre de la gueule de ses saloperies à la solde de la pègre, ces rats de petits fonctionnaires minables. Je fais semblant de trembler, mais dans ma tête je leur dit à ces raclures que s’ils croient que je vais me suicider ou partir, il peuvent toujours se le mettre ou je pense”.
Slavko ne compris rien à mon français mais juste l’essentiel:
“C’est pas grave, t’as l’expérience”.
Bref, il me proposait rien moins que l’épreuve du jugement de Dieu. Une grimpe à mort. Le premier qui se dégonflerait serait le perdant.
“Après tout, pourquoi pas ? me suis je dit dans ma tête. J’ai toujours su que quelque chose me protégeait. Autant voir si cette chose est toujours là. Et puis, à mourir, autant que ce soit en montagne que dans un bûcher sous les sapins, comme avec ce monstre hydrocéphale de Ballaloud.
-Ok, on y va, mais ne sort pas le turbo dès le début, sans aucun entraînement, je vais carboniser dès la rimaye.
-Ok fit Slavko, on fera en réversible comme cela tu pourras monter à ton rythme. ”
Et nous sommes partis de Chamonix pour Leschaux. Ma copine la “Titinette” avait une confiance aveugle. Au moins une en qui croyait en moi.
Le lendemain , vers une heure du matin, juste le temps de boire un café et le turbo hyper compréssé de Slavko ronflait comme une ferrari V12. Peut-être voulait-il se boire sa bière à Courmayeur avant midi. C’est sur, j’allais exploser.
Heureusement la chance était avec moi. Dès les premières longueurs, fallait se rendre à l’évidence, les conditions étaient épouvantables. Mais bon, avec un gars comme Slavko, pas de problème, un seul piton au relais et rien sur toute la longueur! Je commençais à me marrer un peu. Le premier qui fait une connerie, il arrache tout et on va tous les deux en bas. Mais l’Hyperturbo semblait en totale confiance et ne comprenait pas pourquoi chaque fois que c’était mon tour de passer en tête, je rajoutais quelques protections dans les passages “douteux”. Et puis on s’y fait. De toute façon, tous les pas étaient douteux. Si pour Terray, plus il montait dans l’Eiger, plus “la paroi déjà verticale se redressait encore” , dans notre cas, plus on montait et plus s’était craignos. C’est là que je pu admirer la classe incroyable de ce diable de Slavko. Il se décidait enfin à pitonner un peu, ce qui voulait dire qu’il n’était plus en ballade.
Et la glace vint à manquer. Plus que des cailloux instables à plus de 70 degrés, des blocs qui ne demandaient qu’à partir dans le vide. Il fallait se rendre à l’évidence une fois de plus, jamais nous ne passerions le ressaut juste au dessus de nous. Deux longueurs infaisables, sauf à se rompre le cou. Et cela nous obligea à sortir de la goulotte. J’étais mort de soif et de fatigue. Slavko prépara un café. Nous le bûmes rapidement et à ma grande surprise, il me dit ciao. L’hyper Turbo avait remis la post combustion en route. Impressionnant. Il monta au sommet de l’antécime de la pointe young et redescendit dormir à Canzio.
J’étais comme un con sur l’éperon. C’est lui qui avait le réchaud, une corde, et du matos. Je lui avait fait part de mon intention de bivouaquer, de contourner les deux longueurs infaisables et de reprendre la goulotte juste au dessus. Et il m’avait planté là et j’ai dit merde. Un peu d’eau coulait sur les rochers. assez pour boire. Un bon saucisson et un peu de pain. Royal quoi! Je triais le matos et avec juste une corde de 50 m en 9mm, quelques clous, coinceurs et mousquetons, fallait pas que je tombe sur du trop dur. Et si cela ne passait pas ? Si c’est Slavko qui avait vu juste en renonçant ? Merde , Merde et merde ! J’ai allumé ma pipe et j’ai fumé paisible toute la nuit. Si j’étais légé en tout, comme le capitaine hadocq dans Tintin au Tibet, je ne manquais pas de tabac. J’étais con, j’aurais du apporter aussi du cognac. Cela aurait été un vrai palace. Un bivouac en face nord des Jorasses, c’est toujours le top. Faut pas les gacher ces moments.
Le lendemain, les dés furent jetés d’entrée. Je me suis retrouvé dans la goulotte après un rappel un peu craignos et ce fut la merveille des merveilles. Autant la veille ce n’avait été qu’une escalade dangereuse, autant ce fut le plaisir le plus absolu. Jamais difficile. Jamais plus dur que du V, jamais trop raide. une vue fantastique sur la voie Couzy Desmaison juste à coté. Que du Bonheur. L’arrivée à la Brèche fut un enchantement. Enfin du super granite, des fissures franches. Il avait fallut faire 850m pour les trouver.
Lorsque j’arrivais à Canzio dans l’après midi, Slavko était parti depuis longtemps. Moi j’étais trop bien. Un moment de paix avant de retourner dans l’enfer des chiens de ripoux et des mafieux charognards. putain, ici au moins, il viennent pas m’emmerder Et j’ai encore fumé cet horrible tabac noir qui vous arrache la gueule en admirant les étoiles. Je me suis marré en pensant à titinette. Elle ne comprend pas que je puisse aimer des tabacs aussi infects. plus c’est fort, plus j’aime Epilogue: La pègre chamoniarde et les ripoux 74: Ghirardini, il grimpe encore, malgrè tout ce qu’on lui a fait depuis 1986. Il est temps d’en remettre une couche et de reprendre le travail de démolition. Ce n’est qu’une question de patience, même s’il a la peau dure Résultat: 18 mois de prison dont 4 fermes au lieu des 4 avec sursis prévus au début + 8 mois fermes supplémentaires à la soit disant demande de mon ex. Si après cela il grimpe encore, on verra. La pègre chamoniarde et les ripoux 74: Ghirardini grimpe toujours, il a ouvert une voie nouvelle à la pointe Durier avec des clients, classée ED!-Oui, et puis il a réussit la Walker avec un client pendant que Profit perdait le sien au Tacul. Il se fout de nous, c’est pas possible. -Il faut demander au TGI de Bonneville de le liquider définitivement, cela ne peut plus durer!L’Ange: Il est temps d’intervenir et de protéger ce guide contre les malfrats du 74, les sordides ripou fonctionnaires de haute savoie et toute cette racaille au service de la bete 74 ! A l’attention des alpinistes qui voudraient refaire Rêve Ephémère: 1. La voie est la goulotte entre les pointes Marguerite et Young et sort à la brèche entre les deux pointes. 2. Il manque un ressaut de deux longueurs qui n’a pas pu être fait lors de la première ascension car il était impraticable. 3. La fin de la goulotte est vraiment très belle et l’ascension est plus coté Marguerite que Young. 4. La disparition de la goulotte d’où le nom Rêve Ephémère a été due aux fortes chaleurs.

http://correquetequedas.blogspot.com/2009/04/annapurna-v.html
Annapurna V
1991. Miroslav Sveticic se queda a 200 metros de la cumbre
Apertura eslovena en solitario de la cara oeste
El esloveno Slavko Sveticic abre una de las rutas más difíciles del Annapurna entre el 28 y el 31 de octubre, en la pared oeste y en estilo alpino, mucho más directa y difícil que la de Messner y Kammerlander de 1985. Durante esos cuatro días, con tres vivacs, escala 2.750 metros de desnivel con una pendiente media de 60/70 grados, en medio de fuertes nevadas, caídas continuas de piedras y vientos huracanados. A 7.900 metros de altitud, y tras abrir la nueva vía, sale a la cara norte, donde espera dos días a que mejore el tiempo. Finalmente, se queda a 200 metros de la cumbre antes de decidir bajarse ante los síntomas de congelación de sus pies.
Había quedado con el shirdar de la expedición que le esperaría en el campo I de la peligrosa ruta normal de la cara norte, y hacia allí se dirigió. Tardó 16 horas de marcha ininterrumpida desde su vivac a 7.800, las últimas con frontal y en medio de la noche. Y cuando llegó al C-I ¡allí no había nadie!. Sigue hasta el campo base, que también estaba vacío. Por fin, en el primer pueblo de la marcha de aproximación encuentra al shirdar, quien le mira como si estuviese viendo un fantasma. Le habían dado por desaparecido en la pared y se habían marchado.
Slavko Sveticic desapareció en el Gasherbrum IV (1.925 m.) en 1995 intentado abrir una nueva vía en solitario el su pared oeste.

http://aconcagua05.odprava.net/zgodovina.php?head=6
Dve leti kasneje sta prišla pod steno Milan Romih in Slavc Svetičič. Po še nepreplezanem jugozahodnem grebenu 12. januarja preplezata novo smer Sončna linija, ki jo priključita na zahodno smer, po kateri nato sestopi Romih. Svetičič nadaljuje do vrha in nato sestopi (brez vrvi) po Francoski smeri, kar še sedaj velja za izredno dejanje. Čez nekaj tednov sta spet pod steno in preplezata še novo smer Ruleta ter jo na dveh tretjinah stene priključita na Francosko smer, ki poteka nakoliko levo.

http://books.google.si/books?id=_bRSqSWLDEEC&pg=PA156&lpg=PA156&dq=miroslav+sveticic&source=bl&ots=2zToEFNwfN&sig=sDoaqiXq8HuJf45SAVMpddHfGkc&hl=sl&ei=GICZSsXtOpiKmwOHobjEBA&sa=X&oi=book_result&ct=result&resnum=3#v=onepage&q=miroslav%20sveticic&f=false

http://servicios.elcorreodigital.com/especiales/expedicion_annapurna/noticia_4m.html
1991. Miroslav Sveticic se queda a 200 metros de la cumbre
Apertura eslovena en solitario de la cara oeste

El esloveno Slavko Sveticic abre una de las rutas más difíciles del Annapurna entre el 28 y el 31 de octubre, en la pared oeste y en estilo alpino, mucho más directa y difícil que la de Messner y Kammerlander de 1985. Durante esos cuatro días, con tres vivacs, escala 2.750 metros de desnivel con una pendiente media de 60/70 grados, en medio de fuertes nevadas, caídas continuas de piedras y vientos huracanados. A 7.900 metros de altitud, y tras abrir la nueva vía, sale a la cara norte, donde espera dos días a que mejore el tiempo. Finalmente, se queda a 200 metros de la cumbre antes de decidir bajarse ante los síntomas de congelación de sus pies.
Había quedado con el shirdar de la expedición que le esperaría en el campo I de la peligrosa ruta normal de la cara norte, y hacia allí se dirigió. Tardó 16 horas de marcha ininterrumpida desde su vivac a 7.800, las últimas con frontal y en medio de la noche. Y cuando llegó al C-I ¡allí no había nadie!. Sigue hasta el campo base, que también estaba vacío. Por fin, en el primer pueblo de la marcha de aproximación encuentra al shirdar, quien le mira como si estuviese viendo un fantasma. Le habían dado por desaparecido en la pared y se habían marchado.
Slavko Sveticic desapareció en el Gasherbrum IV (1.925 m.) en 1995 intentado abrir una nueva vía en solitario el su pared oeste.

http://www.emountain.co.kr/contents_main.htm?upmenuid=301&menuid=301&contentsid=1151

http://desnivel.com/enciclopedia/index.php?title=Sveticic%2C_Miroslav&redirect=no
T. (Eslovenia, 1958-1995). Nacido en Vojsko el 31 de enero, más conocido como Slavko Sveticic, abre más de 460 grandes rutas alpinas. Aparte de en su país natal, cuenta con numerosas ascensiones en Dolomitas, en especial en la sur de la Marmolada. Abiertas con Franz Knez tienen fama Zlati prah v Och y Tempo atomico (VII+/A3), además de su apertura solitaria al Pilar Elephant (VII inf.)
En 1990, hace la MacIntyre en solitario (7 h) y primera solitaria a la Bonatti-Vaucher, también en las Jorasses. De 1991 destaca su solitaria a la Boivin-Gabarrou y a la Jackson de Les Droites (4 h) y la apertura solitaria de Manitua en las Jorasses, transportando todo el material en varios viajes y rapelando para recuperar el equipo de vivac. En 1994, con Ivan Ghirardini abre en las Jorasses gran parte de Rêve éphémére d’alpiniste, y tras separarse bajo un resalte ambos, el esloveno traza una variante a la Polaca. El mismo año y también en las Jorasses hace la 1.ª en solitario de Extrême dream. Tiene la 1.ª invernal solitaria de la Harlin al Eiger, en 26 h (13/15-2-1990).
En la década de 1980 abre numerosas rutas en los Andes de Bolivia y Perú, entre las que sobresale una apertura de 1.000 m en la cara SO del Huascarán Sur y su apertura solitaria de Sun line (2.500 m, ED, VII/A3) en la arista SO del Aconcagua en 1988 y descenso por la Francesa en 10 horas, y días después abrir La ruleta rusa, también en la cara sur del Aconcagua. En 1990 abre dos nuevas rutas al Mount Cook (Nueva Zelanda) y hace en solitario la Directa al Cumbre Central.
De sus seis visitas al Himalaya sobresale su apertura solitaria a la oeste del Annapurna I (2.700 m, V, 70), entre la Messner y la Suiza; aunque la tempestad le obliga a 7.900 m a desviarse a la normal y descender (28/31-10-1991).
Parte solo (15-6-1995) al espolón central de la oeste del Gasherbrum IV, tras escalar en parte la arista NO para aclimatar y dejar equipo para el descenso. El día 20 un equipo coreano lo avista por última vez descendiendo tras varios días de tormenta.

http://www.scribd.com/doc/5449773/Alpinistini-razgledi-56

http://www.pikapoka.com/planja/juzna/index.htm
Zadnje dejanje v steni je poleti 1992 opravil odlični primorski plezalec Slavc Svetičič. V šestih nepovezanih dneh je julija sam preplezal novo smer z imenom Črni baron. Smer je zaenkrat najbolje opremljena v steni, saj je v njej 31 svedrovcev in 17 klinov. Varovanje je (verjetno) nameščal s tehničnim plezanjem, celo smer pa opremil od spodaj in našel izredno lepe prehode v kompaktni beli skali. V njej sta tudi dva raztežaja osme stopnje, ki še nista preplezana na pogled, sta pa odlično opremljena. V smeri je potrebno zabiti še kakšne 4 kline za vmesno varovanje in na stojiščih, na katerih pa je vsaj en klin že v skali. V pred zadnjem raztežaju se smer nelogično umakne levo v lažji svet; verjetno je bila črna zajeda nad stojiščem mokra. Smer je prvi ponovil Matjaž Jamnik v navezi z Danijelom Čemasom.
Kozorogova smer Planja V/IV 220 Peter Poljanec, Slavc Svetičič AR 16
Ogledalo Planja VII+ (VI+, A3) Janko Humar, Slavc Svetičič ??.??.1985
Črni baron Planja VIII Slavc Svetličič ??.07.1992 (6 dni)

http://www.planinsko-drustvo-idrija.si/alpinisticni.php
V novi tehniki je med idrijskimi alpinisti dosegel največje uspehe Slavko Svetičič iz Šebrelj. Slavc (kot smo ga imenovali prijatelji) je opravil alpinistično šolo v našem odseku, se uvrstil med perspektivne alpiniste in naš AO mu je omogočil pot do vrhunskih dosežkov. Slavko je sodeloval v nekaj odpravah v Himalaji, Andih in Patagoniji.
Preizkusil se je prav v vseh zvrsteh alpinizma. Plezal je prosto, tehnično in športno. Premagoval je poledenele slapove, najtežje smeri v kopnih, zasneženih in poledenelih stenah. Zelo zahtevne smeri in stene osemtisočakov je premagoval sam brez soplezalca, ki bi ga varoval. Z vrhov je jadral z jadralnim padalom. Postal je profesionalni alpinist svetovnega slovesa. Leta 1995 si je zamislil izredno zahtevno početje. Odločil se je, da bo sam brez tuje pomoči v alpskem slogu preplezal zahodno steno Gašerbruma IV v Himalaji. Na ta vrh (7984m) je do tedaj poskusilo že 20 močnih odprav. Uspelo je le Italijanom in avstralsko – ameriški odpravi, toda po vzhodni steni še nikomur. Slavko je začel plezati 16. junija. Po treh dneh lepega vremena so goro zagrnili oblaki, začelo je snežiti, močno pihati in nastal je hud mraz. 19. junija se je Slavko zadnjič javil po radijski zvezi in za njim se je izgubila vsaka sled. Tedaj je bila na gori 19– članska odprava Južnokorejcev, ki je zaradi slabega vremena prekinila vzpon in ponovno poskusila dve leti kasneje. Na višini 7100 m je našla na pol v snegu in ledu zasuto truplo nesrečnega Slavka. Korejci so ga pustili mirno počivati v tem najvišjem slovenskem grobu in našim gornikom sporočili žalostno vest na svetovnem srečanju alpinistov v Kranjski Gori.

http://www.extremekanal.com/kozjek/ang/index_slo_text_cerro.htm
Peklenska direttissima – prva smer v vzhodni steni
Ko smo novembra leta 1985 odhajali na pot v Patagonijo je le malokdo verjel, da bomo uresničili načrt: prvo smer v vzhodni steni Cerro Torreja. Kljub ‘strašni’ plezalski ekipi: Franček Knez, Janez Jeglič, Silvo Karo, pa Slavc Svetičič in midva s Petrom Podgornikom. Poleg vodje Staneta Klemenca sta bila z nami še snemalec Matjaž Fistravec in zdravnik Borut Belehar.
Iz Rio Gallegosa smo se preko patagonske pampe 1 pripeljali do vznožja hribov, in par dni kasneje že lahko opazovali sončni vzhod na sanjski gori 2 . Žal pa so bili takšni dnevi redki in morali smo izkoristiti vsak trenutek lepega vremena. Pod steno smo izkopali ledeno votlino 3 – najboljše zatočišče pred viharji, na katere ni bilo treba dolgo čakati. Po vsakem sneženju je bilo nato treba počakati še dan ali dva, da je stena otresla s sebe ledeni oklep 4
S plezanjem smo pričeli v navpičnem žlebu 5 s precej slabim varovanjem v tankem ledu. Po približno 400 metrih smo dosegli previsne plošče v osrednjem delu stene 6 , kjer je za dodatno ‘zabavo’ poskrbel z vrha padajoči led. To je bil tehnično najtežji del smeri. Sumljivo doneče luske 7 so nas pripeljale v nov sistem poči 8 , ki je vodil proti vrhu. Toda vreme se je ponovno pokvarilo in sledili so dnevi in tedni čakanja v ledeni votlini 9 . Ko se ti zdi, da počasi postajaš jamski človek… Do Božiča smo vseeno preplezali skoraj 800 metrov stene.
Še dva tedna po Novem letu smo poslušali tuljenje viharjev, nato pa se je zjasnilo in krenili smo v zaključni naskok 10 proti vrhu. Zadnje raztežaje smo plezali po Maestrijevi smeri 11 , sledil je še težaven prestop v ledeno gobo… in vrh. El Cumbre ! Za celo plezalsko ekipo 12 – razen nesrečnega Slavca, ki si je pri treningu v bazi poškodoval palec in je moral ostati spodaj…
Škoda bi bilo oditi takoj domov. Posnetki iz dni po vzponu nimajo veliko skupnega s plezanjem, a vsaj enega je treba pokazati: glasba v Buenos Airesu 13 res ni bila kaj posebnega, a nekaj velja tudi umetniški vtis…

http://us.geocities.com/aocerkno/lutne.htm
Plezališèe je staro dobrih petnajst let in nadelave smeri se je prvi lotil pokojni Slavc Svetièiè, èeravno je bila ena smer že prej preplezana, zato je tudi dobila ime “Veteranska”.

http://onger.org/forum/viewtopic.php?t=1650
V zadnjih letih se je precej posvetil lednemu plezanju in lani postal skupni zmagovalec Memoriala Slavca Svetičiča (to je pet zaporednih tekem v lednem plezanju 1992 – 1997 v Bohinju, na umetnem zaledenelem slapu Pod Skalco).
Plezaš že dvajset let. Torej spadaš v generacijo vrhunskih alpinistov, kot so Franček Knez, Silvo Karo, Tomo Česen ter žal že pokojna Janez Jeglič in Slavc Svetičič. Ali se ti ne zdi, da je bila ta vaša generacija kar malo pred časom v svojih dejanjih?

http://www.planinsko-drustvo-idrija.si/icpot/ic02na.html
Največje uspehe so dosegli s prvo primorsko odpravo na Aconcaguo l.1981 ( Z. Gantar) in istega leta z vzponom po južni steni Daulagirija ( E. Tratnik) ter z vzponi, ki jih je nizal najuspešnejši, pokojni Slavc Svetičič.

http://www.petermaass.com/core.cfm?p=1&mag=83&magtype=
Slovenian achievements in Nepal alone include new routes up the west ridge of Everest and the south face of 27,824-foot Makalu, solo ascents of the south face of 27,923-foot Lhotse and the west face of Annapurna, and the first complete ski descents of both Annapurna and Mount Everest. Slovenian casualties have piled up as well. Among those who’ve died in the past seven years are Slavc Sveticic, who soloed Annapurna’s west face; Stane Belak, Tomaz’s first mentor; Vanja Furlan, who climbed Nepal’s Ama Dablam with Tomaz; and Janez Jeglic, Tomaz’s partner on Nuptse-until he was blown off the summit.

http://www.pdtolmin.si/index.php?option=com_content&task=view&id=58
»Gozdarska koča na Izgori se počasi pogreza v mrak, izba v njej pa postaja prijetno topla. … Z Igorjem sva po srcu gozdarja in vsak na svoj način tudi ljubitelja narave, zato ni čudno, da sta se najini poti prvič srečali že v srednji gozdarski šoli. Iz podobnih vzgibov sva skupaj tudi tukaj v samotnem državnem (nekdaj deželnoknežjem) gozdu Izgora. …Iz gozdarskega razmišljanja naju predrami prijetno cvrčanje in vonj po pečenih kostanjih. Izba se je napolnila z domačnostjo in toploto, kakršne ni bila koča deležna že vsaj 20 let! Pogovor steče o najinih nekdanjih prijateljih, s katerimi smo skupaj zahajali v te gore. Veliko jih je v gorah za vedno ostalo: najprej Pavel Podgornik in Tamara Likar, Samo Trošt in Luciano Cergol, pa Marko Kogoj, Bojan Počkar, Robi Černilogar in nazadnje Slavc Svetičič, če ostaneva samo pri Primorcih približno najine generacije. Tudi Igor je imel pred kratkim težko nesrečo na smučišču, kjer je imel bližnje srečanje tretje vrste z nekoliko debelejšo bukvijo. Od takrat praktično še ni bil v resnih hribih, zato bo še zlasti zanj jutri pomemben dan. Poizkusila bova prečiti greben Loške stene do Briceljka! Počasi se spraviva na podstrešje v družbo polhov, kjer smo si uredili prostor za spanje…« (Edo Kozorog in Igor Škamperle, Planinski vestnik, 9/2002).

http://209.85.135.132/search?q=cache:0gxBDG275qcJ:www.planinskivestnik.com/arhiv/pdf/pv_2004_02.pdf+slavc+sveticic&cd=20&hl=sl&ct=clnk&gl=si&client=firefox-a
Slovenski sledovi Prvi Slovenec na vrhu Aconcague je bil Pe- ter Skvarča 14. januarja 1969. V tistih časih je bil eden vodilnih alpinistov med argentinski- mi Slovenci, ki je opravil veliko prvenstvenih vzponov v Patagoniji, pa tudi drugod po An- dih, mnoge skupaj z bratom Juretom. Trinajst let zatem je prišla pod Aconcaguo primorska odprava in se povzpela na goro z vseh treh strani. Janez Aljančič je šel po Normalni sme- ri, prvi slovenski pristop čez Poljski ledenik so opravili Dani Felc, Marjan Olenik, Miro Ska- pin, Borut Slapernik in Tamara Likar, ki je bi- la prva Slovenka na vrhu, dva odlična vzpona pa sta bila opravljena tudi v južni steni. Bog- dan Biščak, Milan Črnilogar, Slavc Svetičič in Igor Škamperle so v štirih dneh (19.-22. 1. 1982) preplezali Francosko smer s prvenstve- no varianto, izstopili pa so po Messnerjevi va- rianti. Dan za njimi so v steno stopili še Zlatko Gantar, brata Peter in Pavel Podgornik ter Ivan Rejc. Plezali so nekoliko levo od Franco- ske smeri in po devetih dneh v steni 28. janu- arja po novi smeri osvojili zahodni vrh (6935 m) ter sestopili po Normalni smeri. Za njimi je ostala izredno zahtevna Jugoslovanska smer. Od 18. do 22. februarja 1986 sta na šestmese- čni poti po južnoameriških vrhovih preplezala južno steno Milan Romih in Dani Tič; njuna smer sodi med najtežje v steni. Čez dve leti sta prišla pod steno Milan Romih in Slavc Svetičič. Po še nepreplezanem jugozahodnem grebenu 12. januarja sta preplezala novo smer Sončna linija in jo priključila na zahodno smer, po ka- teri je nato Romih sestopil. Svetičič je nadalje- val do vrha in nato sestopil (brez vrvi) po Francoski smeri – to še zdaj velja za izredno dejanje. Čez nekaj tednov sta spet prišla pod steno in preplezala še novo smer Ruleta ter jo na dveh tretjinah stene priključila Francoski smeri, ki poteka nekoliko levo.

http://209.85.135.132/search?q=cache:qvKqXA8ZdIAJ:www.hamradio.si/~s51kq/photo_album/Climbing_and_Mountaineering/pdf_climbing/ALPINIZEM_plezanje/Alpinizem_in_mediji_UG.pdf+slavc+sveticic&cd=25&hl=sl&ct=clnk&gl=si&client=firefox-a

http://209.85.135.132/search?q=cache:S8C6JBxS2M4J:www.planinskivestnik.com/files/File/PV_2008_04.pdf+slavc+sveticic&cd=39&hl=sl&ct=clnk&gl=si&client=firefox-a

Strme smeri v Alpah Februarja so bile Alpe obdarjene z daljšim obdobjem lepega vremena. Tina Di Batista (AO Matica), Miha Valič (AO Rašica) in Tomaž Jakofčič (Marmot, AAO, vsi Policija RS) smo plezali v se- verni steni Grandes Jorasses. Stena se je od jeseni dodobra osušila in najbolj- ša je bila videti v desnem delu. Izbrali smo smer Reve Epherme d’Alpiniste (V, 5, 6a, A2, 800 m). Smer je prvi preplezal Yvan Ghirardini leta 1994, v prvem delu ga je spremljal tudi Slavc Svetičič. Ple- zali smo prosto, in sicer, presenetljivo, le do težavnosti z oceno M5+. Ponoči smo sestopili po Zahodnem grebenu do bivaka Canzio na sedlu Grandes Jorasses in naslednji dan nadaljevali po razgibanem ledeniku Mont Mallet v dolino.

http://www.lvye.org/modules/lvyebb/viewtopic.php?view=1&post_id=43285152

http://www.planet.si/portal/site/planet/template.RAW/menuitem.05f3726b6d2672a5a367549301c038a0/?javax.portlet.tpst=06b59a5af46d0d729f8f1457e24027a0_ws_RW&javax.portlet.prp_06b59a5af46d0d729f8f1457e24027a0_viewID=PRINT_VIEW&javax.portlet.begCacheTok=token&javax.portlet.endCacheTok=token&opts=cyFuKAAAAAJgAAAAUAAAAMgAAQAAAAIAAAAC&newsId=6880507

http://books.google.si/books?id=8QHBBLfS2WgC&pg=PA324&lpg=PA324&dq=slavc+sveticic&source=bl&ots=xivH7pG_2B&sig=XqFmP89V5345Mc92h6G0Qp1nDl8&hl=sl&ei=1NmaStXCIIuOmAOu_IiGDg&sa=X&oi=book_result&ct=result&resnum=4#v=onepage&q=slavc%20sveticic&f=false

http://docs.google.com/gview?a=v&q=cache%3Alu8A6GYCYvMJ%3Amed.over.net%2Fforum5%2Ffile.php%3F151%2Cfile%3D22917+slavc+svetlicic&hl=sl&gl=si

Leave a Reply