Zapadna stijena Annapurne I (8091 m)

Annapurna 1 -27.10.1991 - 2.11.1991

Annapurna (8091 m): prvenstveni solo uspon do višine od 8000 m koji je ispenjao Slavko Svetičič

DARKO BERLJAK, ZAGREB

Značajno mjesto u povijesti osvajanja Himalaje, a bez sumnje najbolji je uspon prošle sezone bio prvenstveni smjer u Zapadnoj stijeni Annapurne I (8091 m), koji je od 27.10 do 2.11.1991. ispenjao slovenski alpinist Slavko Svetičič.

Sam uspon i mnogo toga oko te ekspedicije bilo je dramaticno, čak i neuobičajno u Himalaji, pa zaslužuje da se detaljno opiše.

Slavca, kako ga svi zovu, upoznao sam prije nekoliko godina nakon mog povratka s izvidnice pod sjevemu stijenu Everesta. Želio se priključiti ekspediciji, što sam sa zado­voljstvom prihvatio, jer je penjač takve kvalitete bio dodatna garancija još bolje i čvršće ekipe. Osim našeg plana uspona po Velikom kuloaru koji gotovo okomito prolazi kroz 3000 m visoku stijenu, Svetičič se pripremao da desno od njega pokuša jos direktniji solo prvenstveni uspon prema vrhu. Nažalost, te godine monsun se produžio sve do zime i nijedna od devet ekspedicija na Everest nije došla na sam vrh. Da nesreća bude još veća, Slavca je jedna lavina nosila 300 metara niz strmu padinu, ozlijedivši mu ligamente na oba koljena. Brzo se oporavio i nakon zimskog solo uspona u sjevernoj stijeni Eigera po “Diretissimi”, bio je spreman za nove izazove.

Na Šestu zagrebačku himalajsku ekspediciju 1990. krenula su četvorica Zagrepčana, osam Slovenaca i jedan Amerikanac. Vrlo jaka ekipa imala je ambiciozne planove. Zimski uspon na Annapurnu I po sjevernoj stijeni, skijaški i padobranski “descent” i solo prvenstveni uspon Svetičiča u zapadnoj stijeni. Sve je upropastio divovski serak koji se nakon bezbrojnih ledenih lavina što su svakodnevno ugrožavale penjače, srušio i uništio jedini logičan put na 6400 m, prema gornjem dijelu planine. Zbog toga postao je i nerješiv silaz za Slavca, ako bi i prošao zapadnu stijenu. Odiučili smo da sve prekinemo, jer je bilo pitanje dana kada će nas te lavine zatrpati i vratili smo se svojim kučama. Utjeha, ne baš velika, bila je da se te zime nitko nije popeo ni na jedan osamtisućnjak.

Zapadna stijena je dobro proučena i za novu priliku nije se dugo čekalo. Dogovorio sam se sa Slavcem da krenemo pod Annapurnu već u jesen 1991. Početkom godine poslao sam u Nepal svu potrebnu dokumentaciju za dobivanje dozvole, priloživši garanciju Hrvatskog planinarskog saveza. U to vrijeme još nije bila proglašena samostalnost Hrvatske, a nepalsko Ministarstvo turizma isključivo je priznavalo samo ingerencije Planinarskog saveza Jugoslavije u tim garancijama. Popratnim dopisom obavijestio sam ih da ne vidim razloga da u toj siruaciji ne prihvate našu garanciju i, za divno čudo, po prvi puta su na to pristali. lgrom slučaja izdali su je na isti dan, 25. lipnja, kada je i proglašena hrvatska suverenost i samostalnost.

Kupili smo avionske karte i čekali početak listopada da krenemo na put, ali je rat protiv Hrvatske kulminirao tih dana i bilo je nemoguće da otputujem u Kathmandu. Nascao je gotovo nerješiv problem, jer Svetičič nije nikada radio organizacijske poslove u Nepalu, bez kojih se ne može krenuti u planine.

Napisao sam mu velik “salabahter” sto sve treba napraviti u Kathmanduu po agencijama i ministarstvima, opunomoćio ga da nastupa kao voda i da može podići opremu iz našeg skladišta.

Za vrijeme njegova boravka u Kathmanduu, s nekoliko sam telefonskih razgovora iz Zagreba uskakao kad je nešto zapelo izasamo tri dana, što je nevjerojatno kratko vrijeme za nepalsku birokraciju, Slavc je već krenuo prema Annapurni.

Nastupilo je jedno od mnogobrojnih primirja u Hrvatskoj i postojala je mogućnost da ga ipak stignem u Baznom logoru prije samog uspona.

Došao sam u Kathmandu 25. listopada gdje me očekivala njegova poruka iz Baze. Poslao ju je s jednom ekspedicijom koja se vraćala. Zbog brze aklimatizacije, a još više zbog idealnog vremena koje nije smio propustiti, odlučio je da počne uspon 27. listopada.

Više nije bilo nikakve mogućnosti da stignem na vrijeme u Bazu, čak ni s pomoću malog aviona, jer bi mi za to trebalo najmanje šest dana.

Otišao sam na kraći trekking u Lamtang i Helambu te se nakon dva tjedna vratio u Kathmandu, kada i Svetičič s Annapurne. Njegova priča bila je vrlo uzbudljiva i dramatič­na.

U Bazni logor došao je sa časnikom za vezu, sirdarom i kuharom 19. listopada. Aklimati­zirao se na padinama Tilicho Peaka i na putu jedino mogućeg silaza, u sjevernoj stijeni Annapurne. Vrijeme je bilo stabilno i 27. listopada je otišao pod zapadnu stijenu. Kraći dio puta pratio ga je sirdar, koji je ubrzo odustao zbog teškog terena na ledenjaku ispod stijene. Tu večer Svetičič je prvi puta bivakirao na visini od 5150 m, na samom ulazu u zapadnu stijenu visoku 2700 metara.

Drugi dan popeo sc preko tisuću metara i postavio mali šator na visini od 6200 m. Dana 29. listopada je direktno po sredini stijene preko tvrdog leda nagiba 70 stupnjeva došao do 6900 m. Slijedeći clan relativno lako je došao do 7300 m, ali na toj visini već se jako počeo osjećati vjetar koji je divljao preko vršnog grebena, pa je zbog njega i velike hladnoće nekoliko sati ostao prikovan na jednoj maloj polici. Tek predvečer, kada se vjetar malo smirio, nastavio je po stijeni petog stupnja teškoće, a uz to pokritom i pršićem te došao na 7800 m, gdje je bivakirao četvrti put.

Slavko Svetičič rođen je 31.1.1958. Živi u mje­stu Šebrelje pokraj Idrije. Alpinizmom se bavi profesionalno. Osim vrhunskih uspona u slo­venskim Alpama, ima sve najpoznatije smjero­ve, većinom soliranje u europskim Alpama, a isto tako i mnoge prvenstvene. Godine 1984. je u šest dana ispenjao sva tri alpska problema (Eiger, Matterhorn i G. Jorasses), prošle godine ispenjao je, prvenstveno i solo, najvjerojatnije posljednji problem u Jorassima. Penjao je u El Capitanu, Cerro Torreu, Aconcagui, peruanskim i bolivijskim Andama i Novom Zelandu. Sudje­lovao je na ekspedicijama na osamtisućnjaci­ma: Yalung Kang, K 2, Everest i dva puta na Annapurni.

Dana 31. listopada pokušao je po rubu stijene doći do vrha, ali na visini od 7900 m postalo je jasno da bi za tih stotinjak metara do vrha cijena bila u najboljem slučaju nekoliko prstiju ili sam život. Ponovo se vratio u stijenu gdje je vjetar bio podnošljiviji, a zbog sličnih vremenskih uvjeta i slijedeći dan odustao od vrha te se po sjevernoj stijeni uz još jedan bivak 2. studenoga, totalno iscrpljen nekako vratio u Bazu.

Prije uspona najavio je Nepalcima u Baznom Iogoru da će sve to trajati četiri dana, jer nije vjerovao da bi više ni izdržao u toj ledenoj stijeni. Teskoće su bile veće od očekivanih i trebalo mu je ipak sedam dana. Taj dan nepalski pratioci su zaključili da čovjek ne moče preživjeti tako dugo u stijeni i dva sata prije Slavčevog povratka napustili su Bazni logor, smatrajući ga mrtvim. lpak su ostavili uredno spremljen šator i hranu, što Svetičiču nije puno pomoglo jer je bio toliko iscrpljen da je dva dana pokraj svega toga nepomično lezao. Treći dan skupio je posljednju snagu i po snježnoj mećavi za jedan dan sišao do prvog naselja, a taj put inace traje tri do četiri dana jer je 40 kilometara dug i ide gore-dolje po terenu gdje se staza tek tu i tamo nazire.

U Leteu, kako se zove to naselje, uplašeni Nepalci su mislili da vide duha, kad se na vratima kuće pojavio Svetičič.

Nakon našeg susreta u Kathmanduu, najvažnije je bilo čim prije se vratiti u Europu, jer su nožni Slavčevi prsti nastradali od smrzotina. Uz pomoč KLM-poslovnice iz Zagreba uspjelo nam je promijeniti karte i nakon povratka, s nekoliko manjih operacija u Sloveniji i Francuskoj, svi su mu prsti ostali na broju.

Prvenstveni uspon u zapadnoj stijeni Annapurne imat će posebno mjesto u svjetskom alpinizmu. Ne znam slučaj da je netko toliko sam ispenjao tako teški smjer. U Himalaji je bilo već dosta solista, ali svi oni su imali prijatelje u Bazi i radio veze.

U tom djelu stijene Annapurne pokušavale su mnoge jake ekspedicije i svi su odustali vrlo nisko. Tu planinu mnogi ne ubrajaju u najteže osamtisućnjake, najčešće zbog toga jer je to prvi osvojeni osamtisućnjak. Ali, to je uspjelo 1950. legendama alpinizma Herzogu, Lachenalu, Terrayu, Rebuffatu i ostalima. A malo tko zna da je Annapurna jedini osamtisućnjak na čijem je vrhu bilo manje ljudi od onih koji su na njoj poginuli.

Nije teško pogoditi kako smo se Slavc i ja rastali u Mariboru nakon povratka iz Himalaje. Slijedeće godine otišli bismo pod sjevernu stijenu Lhotsea u Tibetu. On kao penjač, a ja bih pokušao biti vođa l podrška iz Baze, što mi na Annapurni nije uspjelo. Na toj strani Lhotsea, visokog 8516 metara, nitko još nije ni pokušao. Ništa čudno, jer to je potpuno glatka okomita stijena visoka preko 3000 metara. Na njoj se ništa ne zadržava, osim nekoliko centimetara tankog Ieda i naravno, koliko ja znam, Svetičiča.

Vir: HRVATSKI PLANINAR 1992 1-2

Posted in News, Photo | Comments Off on Zapadna stijena Annapurne I (8091 m)

30 GODINA OD LEGENDARNOG USPONA

This gallery contains 10 photos.

Nedavno se navršilo tri desetljeća od jeseni 1991. kada je u Zapadnoj stijeni Annapurne I (8091 m) slovenski alpinist Slavko Svetičič – Slavc u velikom stilu ispenjao solo prvenstveni uspon, jedan od značajnijih himalajskih poduhvata uopće. Slavc je bio naš … Continue reading

More Galleries | Comments Off on 30 GODINA OD LEGENDARNOG USPONA

Milan Romih – SKOZI TRAVE OBLAKOV

This gallery contains 38 photos.

V Slovenski Bistrici – sreda 27.11.2019 je potekala predstavitev druge knjige (roman) Milana Romiha – SKOZI TRAVE OBLAKOV, ki jo posvetil Slavcu in Damču 📙📚📖 Druga predstavitev bo v Cankarjevem Domu – Ljubljana

More Galleries | Comments Off on Milan Romih – SKOZI TRAVE OBLAKOV

Slavko Svetičič – Gore in Ljudje 1993/1994

Posted in News, Video | Comments Off on Slavko Svetičič – Gore in Ljudje 1993/1994

Slavko Svetičič – VHS Tapes

Posted in News, Video | Comments Off on Slavko Svetičič – VHS Tapes

Kanin Winter Cabin

Posted in Photo, Video | Comments Off on Kanin Winter Cabin

Bivouac Slavko Svetičič – Slavc

This gallery contains 6 photos.

Finally it’s done. Thanx to all, and l think we spend some nice time together anyway. We decided for the name of the bivouac. Its The Bivouac Slavka Svetičiča – Slavca. He deserve this at least. He was, and stil … Continue reading

More Galleries | Comments Off on Bivouac Slavko Svetičič – Slavc

Cerro Torre (Pavle Kozjek)

Posted in News, Video | Comments Off on Cerro Torre (Pavle Kozjek)

Slavc je bil pogumen samoten bojevnik

Junija je minilo 20 let, odkar je pod Gasherbrumom v Himalaji omahnil eden naših največjih alpinistov Slavko Svetličič – Slavc. Spomine nanj so v sredo zvečer, na pobudo idrijske knjižnice, obudili njegovi kolegi alpinisti in vodje odprav po svetovnih gorstvih. … Continue reading

More Galleries | Comments Off on Slavc je bil pogumen samoten bojevnik

Spominski večer za Slavka Svetičiča

This gallery contains 1 photos.

Prispeval Peter Mikša   Zanimiv in lepo obiskan dogodek v Idriji. Slavko Svetičič – Slavc (1958-1995) je bil v osemdesetih in devetdesetih letih eden naših najboljših alpinistov (v takrat izjemno močni in uspešni generaciji). Od leta 1978 je nanizal preko … Continue reading

More Galleries | Comments Off on Spominski večer za Slavka Svetičiča

Svetičič je bil v svetovnem vrhu

V Šebreljah na Cerkljanskem so domačini s foto in video projekcijami ter s srečanjem plezalcev obeležili 20-letnico smrti izjemnega vaščana Slavka Svetičiča, ki je preminil v Himalaji.

Slavka Svetičiča je PZS proglasila za alpinista leta 1992.

Slavko Svetičič

Slavka Svetičiča je PZS proglasila za alpinista leta 1992. Foto: Arhiv Slavka Svetičiča

Foto: Arhiv Slavka Svetičiča
Slavka Svetičiča je PZS proglasila za alpinista leta 1992. Foto: Arhiv Slavka Svetičiča
ŠEBRELJE > V začetku junija je minilo 20 let od zadnjega vzpona vrhunskega alpinista – himalajca ter pionirja slovenskih solo vzponov v alpskem slogu čez najtežje stene, Šebreljca Slavka Svetičiča. Njemu v spomin se je v organizaciji domačega turističnega in športnega društva ter ob sodelovanju Slavčeve družine v klubu Texas v Šebreljah zbralo več kot 70 ljudi. Ob fotografskih in video posnetkih njegovih dosežkov, ki jih je pripravil sodelavec Primorskih novic in Svetičičev nečak Jure Batagelj (uredil je tudi alpinistovo spominsko spletno stran www.slavko-sveticic.com), so spomine nanj obujali vrhunski alpinisti 90-tih let prejšnjega stoletja, njegovi soplezalci – Peter Podgornik, Milan Romih, Silvo Karo in Danilo Tič.

Slavko Svetičič (sicer član AO Idrija) je, komaj 37-leten, preminil 7100 metrov visoko pod pakistansko goro Gasherbrum IV, kjer je ostal ujet v dolgotrajnem slabem vremenu in plazovih. Dve leti po tragediji so ga našli alpinisti ponovljene in okrepljene korejske odprave, s katero je na svoji zadnji poti naskakoval omenjeni vrh.

Slavko Svetičič je bil sicer po pisanju domačih in tujih alpinističnih revij plezalec svetovnega formata v svojem času. V letih od 1985 do 1995 je sam in v alpskem slogu ter v zimskih razmerah, kar je bila tedaj še redkost, preplezal nekaj izjemno težkih in tudi prvenstvenih smeri v osrednjih Alpah (Mrtvaški prt v Grandes Jorasses, smer Harlin v severni steni Eigerja …), na Novi Zelandiji (Mount Cook) v Andih (francoska smer v Aconcagui, slovenska v Huascaranu) in v Himalaji. Skupno je v karieri, ki se je začela pri 17 letih, zbral kar 460 prvenstvenih vzponov.

V Himalaji je bil Slavko član odprav na K2 na Makalu in na Everest. Vrhunec je doživel na Anapurni 1. Leta 1992 je sam alpsko preplezal prvenstveno 2600 metrsko smer v zahodni steni, kar je bil tedaj dosežek svetovnih razsežnosti. Začinil ga je še s čudežnim preživetjem v snežnem viharju, ko se je, po tem, ko so ga spremljevalci že odpisali in odšli, sam prebil do najbližje vasi. PZS ga je proglasila za alpinista leta 1992, dobil pa je tudi Bloudkovo plaketo. Na Anapurni je novo smer poskušal splezati že naslednje leto, a ga je zajel plaz in mu poškodoval hrbtenico. Leta 1994 je ponovno ekstremno plezal v centralnih Alpah, pred 20 leti pa je v slabem vremenu našel prerani grob v prvenstveni smeri zahodne stene 7925 metrov visokega Gašerbruma 4. IM

Primorske novice

Posted in News | Comments Off on Svetičič je bil v svetovnem vrhu

Izšla je Biografija

SVETIČIČ , Miroslav – Slavc

Rojen: 31. januar 1958, Vojsko, FLR Jugoslavija
Umrl: 20. junij 1995, Gascherbrum IV (Himalaja), Pakistan, Slovenija
Poklici in dejavnosti: alpinist
Kraji delovanja: SlovenijaEvropaAzijaNova Zelandija
Občina: Cerkno
Leksikon: Primorci

Kraj delovanja: Slovenija , J Amerika , Evropa , Azija , Nova Zelandija

Prvih deset let svojega življenja je alpinist Slavc Svetičič živel na Vojskem, v najvišje ležeči vasi na Primorskem (1083 n.v.), kjer je oče Gregor služboval kot gozdar, mati Matilda Vojska pa je bila gospodinja. Tam je začel hoditi v šolo in ker se je družina s štirimi otroki leta 1968 preselila v Šebrelje, je osemletko končal v Cerknem. Šolanje je nadaljeval na poklicni kovinarski šoli v Teznem pri Mariboru, dokončal pa v Novi Gorici leta 1977. Istega leta se je zaposlil v tovarni ETA v Cerknem, kjer je delal kot orodjar do leta 1984, ko se je začel profesionalno ukvarjati z alpinizmom. Že leto prej (1983) je vstopil v vrhunski športni razred pri Športni zvezi Slovenije. Odtlej se je preživljal s priložnostnimi višinskimi deli, saj mu njegov način življenja in zastavljeni cilji niso ponujali drugačne možnosti.

Njegova alpinistična pot se je začela po dveletnem tečaju, ki ga je obiskoval leta 1977, ga predčasno zaključil in bil že naslednje leto sprejet med alpiniste. Opravil je preko 1200 alpinističnih vzponov, smeri so bile mnogokrat prvenstvene, in se loteval najzahtevnejših in najvišjih svetovnih sten, za katere je bil specialist. Znan je bil po zahtevnih solo vzponih, pogosto je plezal neverjetne serije v enem ali nekaj dneh. Ukvarjal se je tudi s plezanjem na zaledenelih slapovih.

Stroka ga uvršča med najvidnejše alpiniste vseh časov. Legendarni so njegovi vzponi v francoskih Alpah; smer Manitua v Grandes Jorasses; v Andih; v južni steni Aconcague, smer Sončna linija in v Anapurni. Prav tu je v zahodni steni leta 1991 na alpski način sam preplezal izjemno zahtevno prvenstveno smer, kar velja za enega največjih svetovnih alpinističnih dosežkov vseh časov. Plezal je v El Capitanu, Cerro Torreju, Aconcagui, perujskih in bolivijskih Andih, na Novi Zelandiji in bil član odprav na osemtisočake: Yalung Kang, K 2, Mount Everest in Anapurna.
V slovenskem prostoru je preplezal vse najpomembnejše smeri v Alpah, mnoge prvenstveno.

Skupaj z Milanom Černilogarjem je napisal plezalni vodnik Zadnja Trenta, ki je izšel leta 1984.

Njegov zadnji vzpon je bil pomladi leta 1995 na Gascherbrum IV. Čez dve leti (1997) je na višini 7100 metrov korejska odprava odkrila njegovo truplo in ga pustila počivati v Himalaji.
O Slavcu in njegovih vzponih so poročali vsi pomembni svetovni športni časopisi.

Za vzpon v Cerro Torreju je leta 1986 prejel Bloudkovo nagrado Občine Idrija. Leta 1992 so ga razglasili za najboljšega slovenskega alpinista. Prejel je tudi Bloudkovo plaketo (1993) in bil uvrščen v zbiranje sredstev v akciji Podarim-dobim. Posmrtno je bil nagrajen z najvišjim priznanjem Občine Cerkno – Bevkovo nagrado leta 1995.

Pomembnejši dosežki:
1981 – Aconcagua (6964 m), Francoska smer
1983 – Peru, pet vzponov v šesttisočakih (med njimi tri prvenstvene smeri)
1984 – Grandes Jorasses, Materhorn in Eiger: tri zadnje probleme Alp prepleza v šestih dneh
– El Capitan (severna Amerika) : Spleza 1000 m visoko steno z oceno A4.
1985 – Udeleži se odprave na Yalung Kang (8505m), prvi pristop s severa.
– V Peruju opravi šest kvalitetnih vzponov v šesttisočakih
– V Cerro Torre (Argentina) je splezal novo smer v vzhodni steni
1988 -Aconcagua. Spleza dve novi smeri v 3000 m visoki južni steni
– Udeleži se odprave na K 2 (8611 m) v Pakistanu.
1989 -Udeleži se odprave na Mt. Everest.
1990 – ponovitev Harlinove smeri v Eigerju pozimi
– Spleza trinajst smeri na Novi Zelandiji v pogorju Mt. Cook, od tega tri prvenstveno.
– dve ponovitvi v severni steni Grandes Jorasses
– Je član prve zimske odprave na Anapurno (8091 m).
1991 – Solo spleza novo smer v severni steni Grandes Jorasses. Premagal je 1200 m visoko
granitno steno na 4200.
– na Anapurni sam spleza novo smer v njeni zahodni steni.
1993 -Pleza v južni steni Anapurne, kjer ga zasuje plaz.
1994 -V severni steni Grandes Jorasses ponovi najtežjo ledeno smer.
1995 – Gascherbrum. Njegov zadnji vzpon.

Literatura
Leskovec, I. Slavko Svetičič. Idrijski razgledi, 1995, let. XL, str. 159
Škarja, T. Slavcu v spomin. Idrijski razgledi, 1995, let. XL, str. 160
Podobnik, J. Spoštovani svojci, Šebreljčani, prijatelji Slavka Svetičiča. Idrijski razgledi, 1995, let. XL, str. 161
Ustni vir: Jure Batagelj

Danila Zaletel

Obrazi Slovenskih Pokrajin

Posted in News, Photo | Comments Off on Izšla je Biografija

Slavko’s Footprints

This gallery contains 1 photos.

Šebrelje 06.06.2015 – 20:00h Turistično Društvo Šebrelje Na toplo junijsko soboto smo se v Šebreljah zbrali v klubu Texas ob prav posebni priložnosti. Mineva namreč dvajset let odkar je šebreljski alpinist Slavko Svetičič za vedno zapisal svoje ime v stene … Continue reading

More Galleries | Comments Off on Slavko’s Footprints

ANAPURNA – GORA PREIZKUŠENJ

Anapurna je gora preizkušenj. Na njej so se kalila in preizkušala velika imena svetovnega alpinizma. Slovence je privlačila od samih začetkov našega himalaizma – na njej je temelje že leta 1969 postavila odprava pod vodstvom Aleša Kunaverja, uspehe je v njenem skalovju dosegla odprava pod taktirko Staneta Belaka, želel si je je Nejc Zaplotnik, kot velika želja, skoraj obsesija, pa se je zasidrala v Slavka Svetičiča. Ta se je pod njeno vznožje vračal, na njej doživljal svoje velike vzpone in padce. A Anapurna se Slovencem vse do leta 1995 ni vdala. 29. aprila 1995 pa sta končno na njenem vrhu stala brata Karničar. S tem trenutkom smo Slovenci sklenili krog vseh osvojenih osemtisočakov. Uspeh bratov je bil popoln, saj sta se z njenega vrha spustila s smučmi in s tem postavila nov mejnik svetovnega himalaizma. Poleg njiju je v tej odpravi zablestel tudi Tomaž Humar, ki ga je kot nekoč Slavka ta gora na neki način priklenila nase. Tudi on se je k njej še vrnil in poklonila mu je njegov zadnji uspeh.

Original Video RTV SLO2

Slavko Sveticic cut version:

Posted in News, Video | Comments Off on ANAPURNA – GORA PREIZKUŠENJ

BOFF – Bovec 2014

Slavčeve sledi

Drugo leto bo minilo 20 let od kar je Slavc pod Gašherbrumom IV končal svojo pot. Marsikdo med mlajšo generacijo ne ve kdo je bil takrat najboljši na sceni, svetovni da ne bo pomote. Jure nam bo predstavil svoje delo, ki zajema arhiviranje, skeniranje, pisanje in še kaj. S svojo predanostjo skrbi da je Slavko primerno predstavljen tudi tistim, ki ga šele spoznavajo in ga imajo sedaj priliko spoznati preko medija, ki ga takrat še ni bilo…

http://www.boff.si/dogodki-2012-2013/

Posted in News | Comments Off on BOFF – Bovec 2014

Gasherbrum IV, La Montaña de la Luz

Posted in News, Video | Comments Off on Gasherbrum IV, La Montaña de la Luz

Vrnitev odpisanega Slavca

Slovenskemu vrhunskemu alpinistu Slavku Svetičiču – Slavcu je bila sreča čudežno mila vsaj dvakrat. Prvič leta 1991, ko je sam na alpski način preplezal izjemno zahtevno prvenstveno smer v zahodni steni Anapurne I. Gre za enega največjih svetovnih alpinističnih dosežkov vseh časov. Zaradi orkanskega vetra se je vrhu odpovedal in počasi sestopal v dolino. V baznem taboru in v Sloveniji so vsi težko čakali na novice, vendar jih ni bilo. Po osmih dneh so ga Nepalci, ki so ga spremljali do vznožja, in vse druge odprave odpisali ter zapustili bazni tabor. A Slavc se je skozi snežne viharje vrnil tako v bazo kot nazaj v civilizacijo.

05.08.2014, Tina Horvat – Jana (št. 31, izid: 5. 8. 2014)

http://www.jana.si/2014/08/za-vedno-v-objemu-gora/

Link

Posted in News, Photo | Comments Off on Vrnitev odpisanega Slavca

Anapurna – Boginja žetve

Anapurna je eden najbolj znanih himalajskih vrhov. Glavni vrh sega 8091 metrov visoko. (Viki Grošelj)

Sedem let je imela Anapurna I pred Slovenci mir, leta 1990 pa so tvorili jedro mednarodne odprave, ki jo je vodil Hrvat Darko Berljak. Imeli so kar dva drzna cilja. Zimski pristop na vrh po nizozemski smeri, Slavko Svetičič pa naj bi poskusil s solo prvenstvenim vzponom v zahodni steni. Pričakale so jih zahtevne zimske razmere z nizkimi temperaturami, orkanskimi vetrovi in trdim, vodnim ledom. Četrtega decembra jim je uspelo doseči višino 6400 metrov. Takrat se je podrl ogromen ledeni serak in pometel spodnji del stene, po katerem so se vzpenjali. Ker bi bilo nadaljevanje prek severnih pobočij prenevarno, so načrt opustili. Zato se tudi Svetičič ni odločil za poskus v zahodni steni, saj je upal, da bi ob morebitnem uspehu lahko sestopil po zavarovani smeri prek severnih pobočij.

 

Dosežek samotnega plezalca

Vrhunskemu plezalcu Slavku Svetičiču sta Anapurna I in prvenstveni vzpon nanjo postala življenjski izziv. Leto 1991 je s svojimi dramatičnimi dogajanji, osamosvajanjem, vojno v Sloveniji in potem še na drugih območjih nekdanje Jugoslavije postavilo v ozadje vse drugo. Kljub temu je Slavko ostal zavezan svojemu cilju na Anapurni. Jeseni, ko so se razmere v Sloveniji za silo umirile, je sam odpotoval pod goro. Nestrpno smo čakali na novice. Dolgo jih ni bilo. Šele novembra pa je iz Nepala le prišlo razveseljivo sporočilo:

»V zadnjih dneh oktobra je Slavko Svetičič sam v štirih dneh preplezal osrednji del 2600 metrov visoke zahodne stene AnapurneI (8091 metrov) na alpski način. Vzpon zaradi izjemne zahtevnosti uvrščamo med največje dosežke svetovnega alpinizma in bo verjetno najboljši vzpon jesenske sezone v Himalaji. Povprečen nagib stene je 50 do 60 stopinj, največja naklonina 70 stopinj. Peta težavnostna stopnja v skali. Stena je izredno nevarna zaradi padajočega kamenja. Na grebenu na višini 7800 metrov ga je pričakal orkanski veter. V strahu za svoje prste ni vztrajal pri vzponu na vrh, čeprav mu je manjkalo le slabih 300 višinskih metrov ne pretežavnega sveta. Sestopil je po severnih pobočjih, koder je na vrh poskušalo priti več odprav. Uspelo je le dvema članoma odprave iz Leningrada. Ko se je Slavko po osmih dneh vrnil v bazo, njegovih nepalskih spremljevalcev ni bilo več. Odšli so proti dolini, misleč, da se ne bo več vrnil. V hudem snežnem metežu se je nekako le prebil do vasi Lete.«

Izjemen dosežek samotnega plezalca, ki mu je manjkala le še »češnja na torti«, to je vrh. Tega se je Slavko sam najbolj zavedal in takoj začel načrtovati, da se bo pod Anapurno še vrnil.

Leto kasneje, jeseni 1993, je bil Slavko Svetičič spet pod Anapurno, a tokrat pod južno steno. Odpravo je vodil Matjaž Pečovnik, poleg Svetičiča sta bila člana še zakonca Andreja in Franček Knez. Načrtovali so prvenstveni vzpon v alpskem slogu desno od angleške smeri. Knez je žal zbolel in so ga morali v dolino prepeljati s helikopterjem. Svetičič pa se je po temeljitem premisleku odločil za poskus solo vzpona. Drugega oktobra je vstopil in četrtega oktobra dosegel višino 6800 metrov. Zaradi prevelike nevarnosti padajočega kamenja je sestopil nazaj pod steno in čakal na ugodnejše razmere.

Šestega oktobra je znova poskusil. Sedmega oktobra zjutraj ga je med plezanjem zajel plaz in ga potegnil s seboj. Petsto višinskih metrov niže ga je izvrgel tik pred ledeniško razpoko v vznožju stene. Padec je začuda preživel. Kljub poškodovanim vratnim vretencem in drugim poškodbam je ostal pri zavesti in mu je uspelo poklicati bazo. Na pomoč sta mu prihitela vodja Pečovnik in gorski reševalec Klavdij Mlekuž iz ekipe TV Slovenija, ki je pripravljala dokumentarni film o odpravi. Oskrbela sta njegove poškodbe in ga še isti dan spravila do šotora pod steno, naslednji dan pa do baze, od koder so ga s helikopterjem prepeljali v Katmandu. Kljub resnim poškodbam si je dokaj hitro opomogel in nadaljeval z vrhunskim alpinizmom. Prav gotovo bi se pod Anapurno še vrnil, če se njegova življenjska pot ne bi dve leti pozneje končala v prepadnih vesinah pakistanskega Gašerbruma IV.

Link

Posted in News | Comments Off on Anapurna – Boginja žetve

Upcoming Korean Dokumentary “We Were There”

http://www.hancinema.net/video-trailer-released-for-the-korean-documentary-woorineun-keukose-isutta–57643.html

“We Were There” (2013)

Directed by June Park

With Yoo Hak-jae,…

Synopsis
In 1995, the expedition team of upcoming Korean Alpine Club was headed for Pakistan to climb Gasherbrum 4. While hard working preparing for the new route, there has arrived another expedition to the base camp for the same summit. In the center of that Slovene expedition was ‘Slavko Svetičič’ with the goal of solo climbing Gasherbrum 4. During the base camp stay these two expeditions from different countries help each other and build friendship.During climbing to reach the top, the upcoming Korean expedition was last to see Slavko climbing up. After that there was no more radio contact with Slavko, he was lost.After Slavko went missing, the upcoming Korean expedition made a copper plate in memory of him and offered memorial ceremony on the mountain. Since bad weather continued, also upcoming Korean expedition has failed to reach the summit on that year.Two years later, in 1997, the upcoming Korean expedition again challenged the Gasherbrum 4. At the end of the strenuous efforts, they finally reached the summit with the new route called “upcoming Korean Direct”. During descent at 7,200 altitude they came across the body of Slavko revealed by melting snow.They took some rope cut from Slavko as a keepsake for his family, and this same rope could be a help for the expedition in one dangerous situation on their way down the mountain.

Release date in Korea : 2013/07/18

Posted in News, Photo, Video | Comments Off on Upcoming Korean Dokumentary “We Were There”

Gasherbrum IV (7,925m) – Slavko Sveticic

Posted in News, Video | Comments Off on Gasherbrum IV (7,925m) – Slavko Sveticic

Beta Magazine #3 – slap Boka

Boka, Temperatura, WI 6+, X, 130 m, 2 h,
Prv. – Slavko Svetičič-Slavc in Silvij Černilogar (5.1.1993)

Silvij černilogar
Povem samo zato, ker imam čast do Slavca, če ne jaz nimam sam sebe za… Če ne bi bilo Slavca, boljše, da me ni, a razumeš… No, ne da me ni, ampak Slavkotu v čast, zaradi tega, kar je bilo. Moj delež je bil moj delež; samo, v bistvu, če Slav-kota ne bi bilo, ga ne bi bilo.

Rojen sem bil v Šebreljah, tako kot Slavko. Dobro sva se razumela.

No in enkrat smo se pač dobili tam v Teksasu pred trgovino, mislim, tam v Šebreljah in je rekel, da on bo šel jutri Boko plezat. Pa mi je šel kar mraz po hrbtu, uuuu, Boka, uuu…

Jaz sem tisti čas prišel ravno iz Amerike iz El Capa, ampak lednih izkušenj nisem imel hudih, po občutku pa sem vedno dobro šel. Če ti je dano, pa zmeraj hitro zagrabiš, kar ti paše, tako, da sem ga prav previdno vprašal:

»Ma ti, Slavko, a misliš, da obstaja mo-žnost, da bi šel jaz zraven?«

Kot da bi boga vprašal: a se ti lahko priklonim, lahko molim s tabo…

Nekaj časa je študiral, pa je rekel: »Ja, ker ti me najbolj poznaš in ti veš, kaj bo sledilo.«

No in tako sva se odločila in šla potem k njemu po opremo. Povedal sem mu, da nimam dveh cepinov, nimam vsega orodja. Jaz sem imel samo tega »cimberja«. Potem mi je on Grivele posodil, ravno tako Koflach šolne, dereze… Ma v glavnem, opremo mi je on posodil, tako da sem sploh lahko vsto-pil zraven njega noter.

Sam nisem imel občutka, niti vedel nisem, ne, kako bo, ker prej ravno toliko, da sem poizkusil cepine za tista dva cuga Končar-jevega žleba ali pa Kaskade, kar sem z Lo Duca Mitjem plezal, s katerim sva bila stalna soplezalca. Ta je tisti, ki ima gor Kekčevo domačijo, spet en tak markanten človek.

Sva šla, saj pravim, jaz nisem ravno vedel, kaj sploh bo. Jaz sem tisti čas imel še navadne čižme, gojzarje usnjene, dereze za navezat, da si moral dvakrat prej popravit vmes, če ne, so se ti snele. Potem pa je bilo to zame že luksuz: avtomatske dereze, Ko-flach šolne in Goretex obleke za čez… To je bilo že malo drugače.

Kdaj je bilo to? Leta 93? A 5.1.1993? Glej, nisem vedel, še za letnico nisem vedel, ker mene žene drugo…

No, v glavnem, potem smo šli k meni domov in je Slavc rekel: »Zdaj pa bomo morali v redu pojest.«

Itak sem mislil v redu pojest, že tako ali tako moraš jest. Potem pa je on povedal, kaj naštimat, recimo pašta karbonara, pa njoki, pa taka »fortna« hrana. Meni se je zdelo, ker jaz po navadi ne jem zelo, da sva tisti večer samo jedla.

No, potem smo brusil tiste… Mi je pokazal tiste fore: dereze nabrusit, cepine nabrusit. Tiste čase sploh nisem vedel, da se tole bru-si, ker nisem bil notri. Prej nisem bil v ledu, samo tehnika in pa prosto, kar je bilo še največ, je bil tisti Zodiac v El Capu. No potem pa še Vršac, no, tisto je bilo drugo, tisto je bilo lahko še hujše, no psihično, ne toliko fizično.
V glavnem, zjutraj sva se dobro najedla, morala sva vstat že ob štirih, da bi prišla ob deveti uri že ven iz slapu. No, midva sva ob deveti uri šele pod steno »prigoslala«. In ti-sti čas pride že sonce noter. Sonce je tam od devete do enajste ure. To so se kar lomili kosi ven, bilo je kot podor, šit!

Čakala sva enajsto uro, da pride spet senca in potem sva startala gor. Tisti dve uri vmes je bil še en ogromen odlom. Sva ča-kala, čakala, čakala, gledam gor, ravno tam, kjer pade voda noter na sredini slapu, se začne odmikat stena. Jaz sem buljil. Ti si pa gor pod steno, dobro, saj nisi v direktno v vpadnici. In se je začela lomit … Tista bela lisa je bil odlom ravno pred najinimi… Ko sem rekel, samo slikaj, slikaj… Tako, da ko je tista gmota padla dol, ko je priletela v tisti led v vpadnici, je bilo kot bomba.

Rečem jaz Slavcu: »Ti, a boš šu?«

Pa je rekel: »Jaz ja.«

No, pa je rešeno, jaz sem včeraj obljubil, da bom šel za tabo, če greš ti, moram tudi jaz, obljuba dela dolg. Tudi zaupal sem mu. Vem, da je bilo zelo kritično. Če ne bi bilo enega balvana, ga jaz od spodaj sploh ne bi mogel varovati, ker sem bil pa notri pod balvanom, sem se skril pred vsem kamenjem in ledom, ki je letel.

Midva sva šla gor po levi strani, če gledaš gor. Ključno je bilo mesto na začetku, par metrov v vstopu, ko si se moral dobesedno vreči v led, da si se »zahaklal«, potem pa je bilo par sveč in nato stena, kasneje pa je za-čel led. Vendar pa nisi smel siliti tja, ker si bil v vpadnici ledu in vode in vsega. Na drugo stran slapu ni zmrzovalo, ni bilo »poštukano«, ne bi mogel iti tja.

No, potem je prišel na drugo varovališče in jaz sem moral biti zelo nagel, da me ni kaj zadelo. Na koncu sem ga vprašal, zakaj nima čelade. Kot da bi jo jaz imel, ne, he, he… Ni-sva imela čelad. Pa te ubrani, če prileti tak kosledu na »krepo«, je vprašanje, kako… Čeprav že tisti čas, ko je on lezel – dobro, on se niti zavedal ni, ker je ravno prišel na varovališče, jaz pa sem ga ravno gledal – v tistem času se je odbil velik »taler« ledu in mu šel ravno nad glavo. Če bi Slavc takrat samo malo dvi-gnil glavo, bi se slabo končalo, vendar se niti zavedal ni, ko je šumelo mimo.

Ta prvi cug je bil zajeban, potem ta druga dva sta bila podobna, bi rekel, ni bilo toliko krize, zato ker sva se tudi umaknila ven z vpadnice. Tisto se mi je zdelo žur, uživancija. Na koncu pa je zadnjih deset metrov samo kamen, zid, voda je tekla zadaj in dva prsta ledu je bilo pripetega. Ni ga smel podret, ker je bilo spodaj toliko slabo varovanje, da če bi fuknu, bi šla oba v podn, stoposto. Hvala bogu mu je zneslo, tudi meni se tista šipa ni podrla, jaz tudi sopel nisem, ne, sem šel na tanko, z občutkom, ker se zavedaš, ne, da ko se enkrat podre, se podre. Tudi sam se razbiješ, kot glaž, če zares »gumpneš«.

Na vrhu sva bila zjebana, da sva samo eden drugega gledala, pa itak da se objameš, da rešiš to. Potem pa je na vrh prišel še nekdo, ki nama je prinesel rucak, ne toliko zaradi potrebe, ampak zato, da nama pride naproti.

Ko smo pol prišli v Žago, nam niso verjeli, vendar so potem videli Slavkota, kako je bil zmartran. Psihično je bil zmartran, bolj kot fizično, itak ker je vlekel še enega Silvijta za sabo… Ne, ne, saj sem bil tudi jaz zjeban. Potem v Vršacu, ko sem vlekel 1000 m naprej, sem videl, kako te nažge. Če se menjaš, pa je pol obremenitve manj. Čeprav, potem ko prideš na vrh in se nič ne zgodi, je »no problem«, žur.

Hvala bogu Slavcu, da me je povlekel noter, mi dal možnost, da sem z njim plezal. Mislim, z njim sicer nisem plezal, ker je bil prehud, da bi mu konkuriral, on je bil na koncu v bistvu profesionalec. Jaz pa imam levo nogo poškodovano in imam tri oprimke, četrti je samo za ravnotežje, imam potrgane živce in kite. Na kakšne hude ture se ne bi upal spraviti. Zato sem potem raje na suhi steni, ali ledu, ker si bolj na špicah.

Slavc je bil car. Je bil. Za mene je bil. Dobro, morebiti zato, ker sem ga drugače poznal kot drugi, ker se mi je tudi, ko sva bila sama, odprl, ker drugače ni bil ravno zgovoren. No pač, faca je bil. V glavnem je bil kot osebnost zelo trden, fiksen, kot alpinist pač mora biti. Saj pravim, odprt do ta pravega, drugače pa ni bil, da bi se recimo, razdajal, da bi poudarjal, jaz sem jaz. Bil zelo »na izi« človek, preprost kmečki fant v dobrem pomenu besede. Je pa lepo spoznat človeka, kot je bil Slavko, s katerim si siguren.

Slavc je zdaj gor, on je kip svobode. Njegovi zadnji posnetki niso v javnosti. Jaz sem jih slišal, hvala bogu, mi je bilo dano. Ko enkrat poveš, da telo zavrača komplet vse, gor ne moreš, dol ne moreš… Čeprav še zdaj ni potrjeno, ali je on celo šel gor in potem pri sestopu obupal. V glavnem, ni važno. To sploh zame nima pomena, kolikor ga poznam. Ni bistvo v tem, ali je on zlezel ali ne. On se je spravil sam s sabo, vedel je, da bo umrl v kraljestvu bogov.

Slavko Svetičič –Slavc (1958-1995)

Ko plezam, se lahko posvetim samo sebi. Naredim, kar sem sposoben. Ni drugega, ki bi me spodbujal ali vlekel nazaj. Sem samo jaz. Psihično sposobnost mi daje uspeh za uspehom. Včasih je bilo drugače. Včasih sem jaz koga priganjal, daj še malo, saj ni več daleč.

Velikokrat sem to doživljal. Kosem prvič plezal z dobrimi plezalci, sem jih občudoval. Kakšna energija, kakšna zagnanost. Z lučjo v očeh sem se veselil, da bi nekoč lahko stal med njimi. Majhen kot sem bil, vendar zelo bogat. Veliko plezalcev je plezalo celo življenje, pa nikoli niso stali na vrhu. Koliko je tako dobrih plezalcev? Nekaj jih je pokojnih, nekaj pa jih še živi. Verjetno so kje zapiti in čudni za ljudi. Rad bi bil z njimi, saj sem del njih.

Ko sem se vračala s Slapa ob Idrijci, kjer sem se pogovarjala s Silvijem Černilogarjem, sem zvočni zapis presnela na MP3 predvajalnik in ga odnesla Silvotu Blašku v bolnišnico v Šempeter. Po rutinski operaciji okrušenega kolenskega meniskusa se je stvar zapletla in moj prijatelj, ki bi se sicer preganjal po stenah Zahodnih Julijcev, je v bolečinah ležal na bolniški postelji. Kljub temu, da je glavna akterja, ki sta letos splezala Boko gledal le z vrha, je bila Boka tudi njegova zgodba in prav gotovo mu je pripadal tudi delček Boke izpred devetnajstih let.

Zvečer je prišla k njemu medicinska sestra in zapletla sta se v pogovor.
»A vi tudi kaj hodite v hribe?« ga je vprašala.
»No, hodim, pa tudi kaj drugega,« ji je rekel,
»malo plezam.«
»Jaz sem tudi imela brata, ki je plezal,« je rekla gospa.
»Ja, koga pa?« je zanimalo Silvota.
»Moj brat je bil Slavko Svetičič.«
In Silvota, moškega v zrelih letih, je medicinska sestra prijela za roko, kajti Silvo je jokal.

Zbrala in pripravila Helena Škrl

PAGE 46: Boka 1993

Posted in News, Photo | Comments Off on Beta Magazine #3 – slap Boka

Ritratti di Grandi Alpinisti: Slavko Svetičič

1990, Eiger, versante Nord. In centro alla parete parte verso il cielo la Direttissima Harlin, una via dura, complessa, pericolosa, come tutte del resto su questo cumulo di detriti di 1800 metri.

Sono passati più di 50 anni dalla prima salita di questa parete e 30 dalla prima invernale. La Direttissima è lì, tentata qualche volta, ma sempre nella bella (per quanto possibile sull’E…iger) stagione, fino al gennaio del 1990, quando spunta sulla cima un ragazzo, da solo, semi sconosciuto, di circa trent’anni.

E’ sloveno, jugoslavo si diceva allora, ed è partito appena 27 ore prima (per capirci, l’apertura della via aveva richiesto un mese, in stile himalayano!). Questa notizia fa il giro del mondo e fa conoscere il nome del ragazzo: Slavko Svetičič.

Da allora e per una manciata d’anni, Slavko Svetičič diventa uno di quei punti di riferimento al quale, se sei un alpinista da misto impegnativo, ti devi rifare, perché è lui a spostare un po’ più in là quel limite che passa stretto stretto tra due linee, quella del successo mondiale e quella del non ritorno a casa. Questo perché le sue salite sono così, dure, complesse, pericolose (proprio come la Harlin) e solitarie.

Già, lui saliva da solo. Un altro gigante dell’alpinismo, Peter Podgornik, lo chiama “Lupo Solitario”. Nello stesso periodo della Harlin, sale, sempre ancorato al suo stile, anche la Mc Intyre, la Bonatti-Vaucher (VI+, A2, 70/80°, 1100m) e la Rolling Stones alle Grandes Jorasses e la parete NE del Grand Pilier d’Angle sul Bianco. E’ anche l’anno di uno dei suoi capolavori, Manitua, allo Sperone Croz.

Nato in un piccolo paese su un altipiano delle Alpi Giulie, cresce tra lavori e fatiche ed a 17 scopre l’arrampicata nelle pareti vicino casa. E’ amore istantaneo e da allora ogni sforzo, ogni ora di lavoro, anche il più umile, serve solo a mettere da parte qualche moneta per la prossima avventura in montagna. Nel 1984 riesce a viaggiare in Yosemite e abbandona il lavoro in officina per diventare manutentore di strade di montagna, poi gestore di rifugio, poi sorvegliante su una pista da sci; tutto per poter poi viaggiare, esplorare, arrampicare.

E’ un cultore dell’allenamento, corre e scala tutti i giorni. Già da qualche anno Svetičič scala in solitaria, in particolare sulle Alpi Giulie e le Dolomiti, le montagne di casa. Verso la fine degli anni ’80, dopo la spedizione jugoslava dell’87 sul K2, si concentra sull’Aconcagua.

Nel 1988 sale Linea del Sole. Durante l’ascesa, un sasso colpisce gravemente la mano dell’amico Milan Romih che scende a valle. Slavko invece prosegue, sale gli ultimi 1000 metri della via ed il giorno seguente ridiscende per la Via Francese.

Qualche anno dopo tenta in solitaria la parete Ovest dell’Annapurna, in parte per una nuova via dopo aver abbandonato la Messner ma dopo giorni in parete in condizioni estreme è costretto a ridiscendere. In mezzo trova anche il tempo per dedicarsi al Cerro Torre con la Direttissima all’Inferno (vedi Salite Leggendarie).

La sua attività spazia fino alla Nuova Zelanda, con splendide salite su ghiaccio sul Monte Cook, sul Tasman e sull’Aspiring, talvolta da solo, talvolte con Peter Dikson.

Il 13 gennaio 1995, dopo 460 vie nuove aperte e 1200 ascensioni, parte per una spedizione visionaria: la salita in stile alpino di una via nuova sulla Ovest del Gasherbrum IV.

Slavko Svetičič è ancora là. Scala e scala anche se non davanti ai nostri occhi. Un mostro di talento, audacia e coraggio, ha posto le basi per un nuovo livello di alpinismo, livello ancora oggi da raggiungere, talvolta anche solo da affiancare, da superare sarà difficile, molto difficile…

Insieme a Silvo Karo, Franček Knez, Janez Jeglič, Pavle Kozjek, Peter Podgornik e Tomo Cesen, fa parte di quella corazzata che era il gruppo di jugoslavi che tra l’80 ed il ’90 insegnavano al mondo come si faceva alpinismo. Ora alcuni di loro ci hanno lasciato per altre montagne e pareti che per ora noi qui possiamo solo immaginare, ma il loro nome e ciò che hanno fatto sarà ricordato per sempre.

Il 2-2-1989 ripete in solitaria invernale la Lomasti al Piccolo Mangart di Coritenza nello stesso stile del primo salitore , il primo ( e forse l’ unico ) a salire in giornata quella parete d’ inverno.

See more at: Link

Posted in News | Comments Off on Ritratti di Grandi Alpinisti: Slavko Svetičič

Slavko Svetičič v korejskem filmu

Torek, 10. april 2012, ob 09:41, Franci Savenc

Povezava do članka z fotografijo 

PosterTone Škarja: V Cankarjevem domu te dni poteka festival korejskega sodobnega filma Nasmeh Koreje.

Med enajstimi celovečernimi filmi je bil v soboto, 7. aprila, prikazan tudi dokumentarni alpinistični film BILI SMO TAM režiserja June Parka. Za nas je posebej zanimiv, ker je vsebinsko poudarjeno posvečen Slavku Svetičiču. Korejska odprava se je leta 1995 srečala s slovensko, pravzaprav s Slavkom Svetičičem, ki je nameraval sam preplezati prvenstveno smer po zahodni steni na Gašerbrum 4 (7925 m), organizatorjem odprave Tomažem Jamnikom ter dvema spremljevalnima trekerjema. Znano je, da je Svetičiča sredi stene doletelo slabo vreme in ga prikovalo na čakanje, vendar je po kakih dveh dneh tam tudi umrl. Od takrat naprej je na gori gospodarilo slabo vreme in tudi Korejcem preprečilo vzpon po klasični smeri na vrh. Korejci so pomagali v dolino za snežno slepoto obolelemu slovenskemu trekerju, pomagali pa tudi namestiti spominsko obeležje Slavcu in uredili simbolični grob z okvirjem iz kamenčkov in cvetjem. V filmu vidimo prvo srečanje, pomoč trekerju, Slavca pri plezanju že visoko v steni in komemoracijo, predvsem pa ves prvi del prežema spoštovanje Slavčevega načrta, njegovih sposobnosti in resnična žalost ob izgubi »brata v orožju«. Veličasten in ganljiv del filma!

Dve leti kasneje se je močna korejska odprava lotila predvidene Svetičičeve smeri na klasičen način. Po mnogih težavah s plazovi, podrtimi tabori in sneženjem so končno dosegli vrh, ob vračanju pa na višini 7200 m naleteli na Slavčevo truplo. Pustili so ga tam, skoraj povsem zasutega v snegu, eden od plezalcev pa si je za dokaz in spomin odrezal kos Slavčeve vrvi. Ta mu je pri vračanju rešila življenje, ko je obvisel na njej. Sploh so ves čas imeli in čutili Slavca kot angela, ki bdi nad njimi.

Film se konča s spominom na člana te korejske odprave, ki je umrl za višinsko boleznijo v severni steni komaj šest tisoč metrov visoke Perilapče nad Gokijem. Lep film o tovarištvu, alpinističnem bratstvu, veličastni borbi z goro in za nas o zadnjih dnevih Slavka Svetičiča. Korejci so ocenili, da bi steno zmogel, če ga ne bi zapustila sreča.

Film so si ogledali vsi Slavčevi najožji sorodniki, nekaj njegovih alpinističnih prijateljev – med njimi Aco Pepevnik in Milan Romih – ter drugi. Ganjenost je bila očitna, pa hvaležnost Korejcem tudi. Lepo bi bilo, ko bi TV Slovenija film odkupila in tako omogočila širšemu krogu obuditi spomin na velikega slovenskega alpinista Slavka Svetičiča.

Tone Škarja

Posted in News, Photo | Comments Off on Slavko Svetičič v korejskem filmu

BILI SMO TAM (WE WERE THERE)

This gallery contains 2 photos.

Režija: June Park Sodobni korejski film 2012, 87′, DigiBeta Dokumentarni film osvetljuje zakulisje korejske plezalske ekspedicije, ki se je leta 1995 v Pakistanu srečala s slovenskim alpinistom Slavkom Svetičičem. Ekipa korejskih plezalcev je želela preplezati smer Gasherbrum 4, tako imenovano … Continue reading

More Galleries | Comments Off on BILI SMO TAM (WE WERE THERE)

Vimeo Video

Manitua

Od 26/03 do 19/03/2010 Sébastien Ratel Bohin okun in Cedric so v Périllat Manitu (VII +, A3 + 1100m), Grandes Jorasses v CROZ Spur. Solo pot odprl slovenski Slavko Sveticic od 8 do 10 julija 1991. Millet GMHM partner. Hvala, da Yan Giezendanner za vreme.

Posted in News, Video | Comments Off on Vimeo Video

Youtube Video

Everest 1989 The Great Couloir Route

Everest 1989, Chomulungma 1989, The Great Couloir Route, NW Face, Leader, Darko Berljak, Doctor, Dubravko Marković.
The maximum height 7900 m was reached by Franc Pepevnik Aco.
Members: E. Alikalfić, Z Anić, M. Bago, V. Barišić, D. Baruškin, D. Butković, K. Crnić, D. Dular, N. Fantov, J. Ferluga, Ž. Gobec, T. Ilakovac, J. Kirigin, B. Kovačević, N. Kurtalj, B. Mokos, B. Papeš, D. Petrin, M. Saletto, B. Šeparivić, Janez Benkovič, Marjan Kregar, Franc Pepevnik Aco, Milan Romih, Slavko Svetičič, Danilo Tič.

Posted in News, Video | Comments Off on Youtube Video

Tomaž Humar Daulagiri I, 8167m

PRISPEVEK RTV SLO1 – TOMAŽ HUMAR DAULAGIRI I, 8167m
Slavko Svetičič opravil imeniten solo vzpon – Vihar mu je preprečil pot na vrh.

Link, Link

Posted in Uncategorized | Comments Off on Tomaž Humar Daulagiri I, 8167m

Himalaja slovenskih fantov (in deklet) grob

ALPINISTIČNE NESREČE

Značilna je zgodba dveh vrhunskih slovenskih alpinistov, Slavka Svetičiča, Frančka Kneza in njegove žene Andreje. Septembra 1993 so se odpravili pod Anapurno. Franček in Slavko sta nameravala preplezati južno steno tega osemtisočaka. Najprej je dobro kazalo. Opravila sta nekaj aklimatizacijskih vzponov, potem pa so Kneza začele obhajati slabosti in težka občutja; kot da hi ga telo začelo opozarjati, da mu ne more več slediti. Po nekaj dneh mučnega tehtanja se je odločil za dejanje, ki včsih zahteva več moči kot vzpon: za umik. Odtlej ni več šel v Himalajo. Tvegal je kot da konec svoje alpinistične legende. Slavko Svetičič se je na tisti odpravi ponesrečil in tudi ni dosegel cilja. Ze dobrega pol leta pozneje je izginil med sestopanjem vrha Gašerbruma IV v Karakorumu. Njegovo truplo so našli čez eno leto. Verjetno je umrl iz istega razloga kot Jeglič.

Link

Posted in Uncategorized | Comments Off on Himalaja slovenskih fantov (in deklet) grob

“Biti izobčenec, smrkavec, sirota, biti vrhunski športnik in biti pisatelj.”

RAZMIŠLJANJA IN ZAPISKI SLAVKA SVETIČIČA

Z dovoljenjem njegovih domočih objavljamo razmišljanja in zopiske plezalskega mojstra Slovka Svetičiča, ki je lanskega junija izginil med samotnim vzponom na Gošerbrum IV v Karakorumu. Zahvaljujemo se družini Svetičič in Mileni Šifrer.

Link

Posted in Uncategorized | Comments Off on “Biti izobčenec, smrkavec, sirota, biti vrhunski športnik in biti pisatelj.”

Najvišji slovenski grob

Alpinisti iz Južne Koreje so jiulija letos na višini 7100 metrov na pobočjih skoraj osemtisočmetrske himalajske gore Gašerbrum IV našli truplo pred dvema letoma pogrešanega Slavka Svetičiča – Takrat je po zahodni steni sam hotel preplezati na vrh te gore – Korejci so slovenskim gornikom sporočili uradno novico o najdbi na svetovnem srečanju planinskih organizacij v Kranjski Gori

Link, Link, Link, Link, Link, Link, Link, Link

Posted in Uncategorized | Comments Off on Najvišji slovenski grob

Peter Mežnar – prvi ki je preplezal južno steno himalajske Nampe

Alpinist Doma

TOLMIN – Minuli konec tedna se je po 55 dneh v Himalaji domov vrnila slovenska alpinistična odprava, ki je v Nepalu prvenstveno osvojila tri vrhove. Njen član je bil tudi plezalec Posoškega alpinističnega odseka iz Tolmina, Peter Mežnar, ki je skupaj z Maticem Joštom po prvenstveni jutni steni prišel na vrh 6755 metrov visoke Nampe. Smer sta plezalca poimenovala Jagodna polja in jo posvetila v Himalaji preminulemu cerkljanskemu alpinistu Slavku Svetičiču. V nakloninah med 65 in 85 stopinj sta sredi nenehne nevarnosti plazov plezala 39 ur, dve noči pa sta v peklenskem mrazu prebila brez šotora na prostem. Mežnarju so pri financiranju odprave v domačih krajih pomagali PO in SZ Tolmin, Klub tolminskih študentov, Tehno mat, Treking šport in Alpkomerc.

Link


Štiri noči v ledu

Štiriindvajsetletni alpinistični inštruktor Peter Mežnar iz l Žabč pri Tolminu je novembra prispeval pomembno poglavje k slovenski mednarodni zgodovini vzponov v Himalaji. Član Posoškega alpinističnega odseka je skupaj s celjskim soplezalcem Maticem Joštom kot prvi Zemljan premagal 2000 metrov visoko južno steno 6755 metrov visokega vrha Nampa v doslej še malo ‘obdelanem’ zahodnem Nepalu. Prvenstveno smer je poimenoval Jagodna polja in jo posvetil lani v Himalaji preminulemu vrhunskemu cerkljanskemu alpinistu Slavcu Svetičiču. (I.M.)

Link

Posted in Uncategorized | Comments Off on Peter Mežnar – prvi ki je preplezal južno steno himalajske Nampe

In Memoriam

Prepadne stene, mogočni vrhovi tisoče let nemo bedijo nad gomazenjem človeških mravelj v dolinah. Človeške stiske, spori, pohlep in žalost jih ne dosežejo, ne prebudi jih niti veselje in radosti drobnih človeskih bitij. Pa vendar ti kamniti velikani učijo ljudi živeti! Učijo jih spoznavati življenje, krepijo jim voljo, telesno moč, v njih budijo estetske čute in ljubezen do drugih ljudi, in ravno zaradi teh stvari, Slavc, si jih imel ti tako rad…

Link

Posted in Uncategorized | Comments Off on In Memoriam

Cilj ni na vrhu, cilj je v dolini

KJE SO VZROKI ZA VSE POGOSTEJŠE NESREČE V GORAH -ŽRTVE SO TUDI MED VRHUNSKIMI ALPINISTI

Zadnji od slovenskih vrhunskih alpinistov, ki je izginil vHimalaji, je Slavko Svetičič

Tomaž Jamnik je iz Pakistana sporočil, da je slovenski alpinist Slavko Svetičič 20. junija izginil pri poskusu samostojnega vzpona po zahodni steni Gašerbruma 4. Njegovi spremljevalci in člani korejske odprave so naslednje dni, kadar je vreme dopuščalo, opazovali steno in greben, 26. junija celo s helikopterjem, vendar brez uspeha. Zaradi narave gore ter padavin in plazov so izgubili upanje, da je Slavko Svetičič še živ oziroma da bi ga lahko še našli…

Link

Posted in Uncategorized | Comments Off on Cilj ni na vrhu, cilj je v dolini

Izginil je brez sledu

Štiričlanska slovenska alpinistična odprava se vrača brez Slavka Svetičiča

Devetnajstega maja letos se je v Pakistan odpravila stiričlanska alpinistična odprava, ki si je za cilj izbrala prvenstveni solo vzpon prek zahodne stene 7.925 metrov visokega Gasherbruma IV. Dvajsetega junija pa je Tomaž Jamnik, organizacijski vodja odprave, sporočil iz Pakistana: »Pri poizkusu samostojnega vzpona po zahodni steni Gashenbruma IV je izginil Slavko Svetičič.«

Link

Posted in Uncategorized | Comments Off on Izginil je brez sledu

Slavko Svetičič izginil na Gašebrumu IV (7925 m)

Svetičič je poskusil sam preplezati izredno težavno zahodno steno – Zadnjič so govorili z njim 4 dni po odhodu

Vodja slovenske alpinistične odprave v zahodno steno Gašebruma IV Tomaž Jamnik se je iz Pakistana oglasil s slabimi novicami. Glavni cilj odprave je bil solo vzpon Slavka Svetičiča prek izredno težavne zahodne stene Gašebruma 4 (7925 m). Iz baze je odšel 15. junija, 19. junija pa so zadnjič vzpostavili radijsko zvezo z njim. Dan kasneje so ga člani korejske odprave, ki se vzpenjajo na isto goro po SZ grebenu, še videli sestopati, kasneje pa ga navkljub iskanju s helikopterjem in pregledovanju stene s teleskopom ni videl nihče več.

Link

Posted in Uncategorized | Comments Off on Slavko Svetičič izginil na Gašebrumu IV (7925 m)

Slavc Svetičič je splezal Extreme Dream v Walkerju

Naš doslej tehnično najzahtevnejši ledni vzpon – Šele druga ponovitev, a  prva solo  – Za novo smer v Jorassih z Ghirardinijem nista več imela razmer

“Devetega julija sem se odpravil od doma,” je začel svojo pripoved Miroslav Svetičič, slovenski alpinistični srenji bolj znan kot Slavc. “Pierre Gourda, ki mi redno poroča o razmerah v gorah nad Chamonixom, mi je namreč namignil, da so razmere zelo ugodne in tega nikakor nisem hotel zamuditi. Kot glavni cilj letošnje sezone sem si namreč zadal ponovitev znane smeri Extreme Dream v severni steni Jorassov.”

Link

Posted in Uncategorized | Comments Off on Slavc Svetičič je splezal Extreme Dream v Walkerju

Imel je veliko srečo

Poškodovani alpinist Slavko Svetičič v mariborski bolnišnici

SVETIČIČ Z ZLOMLJENIM DRUGIM VRATNIM VRETENCEM NEPRIČAKOVANO PRISPEL V DOMOVINO Z LETALOM ADRIE IN SE TAKO NA BRNIKU »IZOGNIL« NOVINARJEM

Link

Posted in Uncategorized | Comments Off on Imel je veliko srečo

Tokrat le na vrhu?

V ponedeljek se odpravlja na Anapurno I, himalajski osemtisočak, kjer slovenska noga se ni stala, odprava s Frančkom Knezom in Slavkom Svetličičem

LJUBLJANA -Anapurna je bila leta 1950 (govorimo 0 Anapurni I. visoki 8091 metrov, najvišjem vrhu Anapurne) prvi osemtisočak, na katerega so splezali alpinisti, hkrati pa je edini osemtisočak na katerem slovenski alpinisti še niso bili. Osvojitev znamenitega vrha K2 je bil zadnji podvig Slovencev, lani pa je prav južna stena Anapurne -ki je tudi tokrat cilj odprave Anapurna ’93 – za slovensko odpravo, ki jo je vodil Tone Škarja. ostala neosvojen izziv.

Link

Posted in Uncategorized | Comments Off on Tokrat le na vrhu?

Sam po novi smeri čez ZS Anapurne

Slavko Svetičič opravil imeniten solo vzpon – Vihar mu je preprečil pot na vrh

Link

Posted in Uncategorized | Comments Off on Sam po novi smeri čez ZS Anapurne

Največje dejanje v francoskih Alpah

Slavko Svetičič sam preplezal prvenstveno smer v severni steni Grandes Jorasses -V Peru

LJUBLJANA -V dneh od 7. do 9. t. m. je Slavko Svetičič sam preplezal prvenstveno smer v severni steni Grandes Jorasses. Gre za veliko monolitno steno v levem boku stebra Pointe Croz, zadnji veliki problem celotnega ostenja.

Že prejšnji dan je znosil opremo v vznozje stene, vstopil pa je 7. julija ob 8. uri zjutraj. D o večera je splezal štiri raztežaje z oceno 6c in A2 ter bivakiral na ozki polički. Naslednji dan je zmogel sedem raztežajev z oceno 6c in A3 ter bivakiral v viseči mreži. Za tretji dan mu je ostal še najtežji raztežaj (A3 +) do raza stebra, kjer je pustil odvečno opremo in splezal po klasični Petersovi smeri na vrh. Po njej je tudi sestopil v vznožje. Celotna stena je visoka 1200m, Svetičičeva prvenstvena smer Manitua pa obsega spodnjih 700m s splošno oceno Vll+ A3 v skali ter 70° v ledu. Manolitna stena je podobna severni steni EI Capitan, le da je zaradi nadmorske višine in lege zahtevnejša. Vendar je smer zelo lepa in logična, sodi Svetičič. Svetičičev uspeh je zelo pritegnil francoske medije, saj gre gotovo za letošnje največje alpinistično dejanje v francoskih Alpah. O podvigu je obširno poročal časopis Le Dauphine, televizia v Grenoblu in radio. V radijskem intervjuju je moral Svetčič najmanj toliko kot 0 svojem vzponu pojasnjevati prizadevanje Slovenije za samostojnost. Iz Chamonixa b0 Svetičič odpotoval v Peru, kjer naj bi v Andih preplezal vsaj dve prvenstveni smeri . Znano je da je glavni cilj njegove letošnje sezone zahodna stena Anapume v nepalski Himalaji. (T.Š.)

Link

Posted in Uncategorized | Comments Off on Največje dejanje v francoskih Alpah