Slavko Svetičič – Slavc

Annapurna (8091 m): prvenstveni solo uspon do višine od 8000 m koji je ispenjao Slavko Svetičič

DARKO BERLJAK, ZAGREB

Značajno mjesto u povijesti osvajanja Himalaje, a bez sumnje najbolji je uspon prošle sezone bio prvenstveni smjer u Zapadnoj stijeni Annapurne I (8091 m), koji je od 27.10 do 2.11.1991. ispenjao slovenski alpinist Slavko Svetičič.

Sam uspon i mnogo toga oko te ekspedicije bilo je dramaticno, čak i neuobičajno u Himalaji, pa zaslužuje da se detaljno opiše.

Slavca, kako ga svi zovu, upoznao sam prije nekoliko godina nakon mog povratka s izvidnice pod sjevemu stijenu Everesta. Želio se priključiti ekspediciji, što sam sa zado­voljstvom prihvatio, jer je penjač takve kvalitete bio dodatna garancija još bolje i čvršće ekipe. Osim našeg plana uspona po Velikom kuloaru koji gotovo okomito prolazi kroz 3000 m visoku stijenu, Svetičič se pripremao da desno od njega pokuša jos direktniji solo prvenstveni uspon prema vrhu. Nažalost, te godine monsun se produžio sve do zime i nijedna od devet ekspedicija na Everest nije došla na sam vrh. Da nesreća bude još veća, Slavca je jedna lavina nosila 300 metara niz strmu padinu, ozlijedivši mu ligamente na oba koljena. Brzo se oporavio i nakon zimskog solo uspona u sjevernoj stijeni Eigera po “Diretissimi”, bio je spreman za nove izazove.

Na Šestu zagrebačku himalajsku ekspediciju 1990. krenula su četvorica Zagrepčana, osam Slovenaca i jedan Amerikanac. Vrlo jaka ekipa imala je ambiciozne planove. Zimski uspon na Annapurnu I po sjevernoj stijeni, skijaški i padobranski “descent” i solo prvenstveni uspon Svetičiča u zapadnoj stijeni. Sve je upropastio divovski serak koji se nakon bezbrojnih ledenih lavina što su svakodnevno ugrožavale penjače, srušio i uništio jedini logičan put na 6400 m, prema gornjem dijelu planine. Zbog toga postao je i nerješiv silaz za Slavca, ako bi i prošao zapadnu stijenu. Odiučili smo da sve prekinemo, jer je bilo pitanje dana kada će nas te lavine zatrpati i vratili smo se svojim kučama. Utjeha, ne baš velika, bila je da se te zime nitko nije popeo ni na jedan osamtisućnjak.

Zapadna stijena je dobro proučena i za novu priliku nije se dugo čekalo. Dogovorio sam se sa Slavcem da krenemo pod Annapurnu već u jesen 1991. Početkom godine poslao sam u Nepal svu potrebnu dokumentaciju za dobivanje dozvole, priloživši garanciju Hrvatskog planinarskog saveza. U to vrijeme još nije bila proglašena samostalnost Hrvatske, a nepalsko Ministarstvo turizma isključivo je priznavalo samo ingerencije Planinarskog saveza Jugoslavije u tim garancijama. Popratnim dopisom obavijestio sam ih da ne vidim razloga da u toj siruaciji ne prihvate našu garanciju i, za divno čudo, po prvi puta su na to pristali. lgrom slučaja izdali su je na isti dan, 25. lipnja, kada je i proglašena hrvatska suverenost i samostalnost.

Kupili smo avionske karte i čekali početak listopada da krenemo na put, ali je rat protiv Hrvatske kulminirao tih dana i bilo je nemoguće da otputujem u Kathmandu. Nascao je gotovo nerješiv problem, jer Svetičič nije nikada radio organizacijske poslove u Nepalu, bez kojih se ne može krenuti u planine.

Napisao sam mu velik “salabahter” sto sve treba napraviti u Kathmanduu po agencijama i ministarstvima, opunomoćio ga da nastupa kao voda i da može podići opremu iz našeg skladišta.

Za vrijeme njegova boravka u Kathmanduu, s nekoliko sam telefonskih razgovora iz Zagreba uskakao kad je nešto zapelo izasamo tri dana, što je nevjerojatno kratko vrijeme za nepalsku birokraciju, Slavc je već krenuo prema Annapurni.

Nastupilo je jedno od mnogobrojnih primirja u Hrvatskoj i postojala je mogućnost da ga ipak stignem u Baznom logoru prije samog uspona.

Došao sam u Kathmandu 25. listopada gdje me očekivala njegova poruka iz Baze. Poslao ju je s jednom ekspedicijom koja se vraćala. Zbog brze aklimatizacije, a još više zbog idealnog vremena koje nije smio propustiti, odlučio je da počne uspon 27. listopada.

Više nije bilo nikakve mogućnosti da stignem na vrijeme u Bazu, čak ni s pomoću malog aviona, jer bi mi za to trebalo najmanje šest dana.

Otišao sam na kraći trekking u Lamtang i Helambu te se nakon dva tjedna vratio u Kathmandu, kada i Svetičič s Annapurne. Njegova priča bila je vrlo uzbudljiva i dramatič­na.

U Bazni logor došao je sa časnikom za vezu, sirdarom i kuharom 19. listopada. Aklimati­zirao se na padinama Tilicho Peaka i na putu jedino mogućeg silaza, u sjevernoj stijeni Annapurne. Vrijeme je bilo stabilno i 27. listopada je otišao pod zapadnu stijenu. Kraći dio puta pratio ga je sirdar, koji je ubrzo odustao zbog teškog terena na ledenjaku ispod stijene. Tu večer Svetičič je prvi puta bivakirao na visini od 5150 m, na samom ulazu u zapadnu stijenu visoku 2700 metara.

Drugi dan popeo sc preko tisuću metara i postavio mali šator na visini od 6200 m. Dana 29. listopada je direktno po sredini stijene preko tvrdog leda nagiba 70 stupnjeva došao do 6900 m. Slijedeći clan relativno lako je došao do 7300 m, ali na toj visini već se jako počeo osjećati vjetar koji je divljao preko vršnog grebena, pa je zbog njega i velike hladnoće nekoliko sati ostao prikovan na jednoj maloj polici. Tek predvečer, kada se vjetar malo smirio, nastavio je po stijeni petog stupnja teškoće, a uz to pokritom i pršićem te došao na 7800 m, gdje je bivakirao četvrti put.

Slavko Svetičič rođen je 31.1.1958. Živi u mje­stu Šebrelje pokraj Idrije. Alpinizmom se bavi profesionalno. Osim vrhunskih uspona u slo­venskim Alpama, ima sve najpoznatije smjero­ve, većinom soliranje u europskim Alpama, a isto tako i mnoge prvenstvene. Godine 1984. je u šest dana ispenjao sva tri alpska problema (Eiger, Matterhorn i G. Jorasses), prošle godine ispenjao je, prvenstveno i solo, najvjerojatnije posljednji problem u Jorassima. Penjao je u El Capitanu, Cerro Torreu, Aconcagui, peruanskim i bolivijskim Andama i Novom Zelandu. Sudje­lovao je na ekspedicijama na osamtisućnjaci­ma: Yalung Kang, K 2, Everest i dva puta na Annapurni.

Dana 31. listopada pokušao je po rubu stijene doći do vrha, ali na visini od 7900 m postalo je jasno da bi za tih stotinjak metara do vrha cijena bila u najboljem slučaju nekoliko prstiju ili sam život. Ponovo se vratio u stijenu gdje je vjetar bio podnošljiviji, a zbog sličnih vremenskih uvjeta i slijedeći dan odustao od vrha te se po sjevernoj stijeni uz još jedan bivak 2. studenoga, totalno iscrpljen nekako vratio u Bazu.

Prije uspona najavio je Nepalcima u Baznom Iogoru da će sve to trajati četiri dana, jer nije vjerovao da bi više ni izdržao u toj ledenoj stijeni. Teskoće su bile veće od očekivanih i trebalo mu je ipak sedam dana. Taj dan nepalski pratioci su zaključili da čovjek ne moče preživjeti tako dugo u stijeni i dva sata prije Slavčevog povratka napustili su Bazni logor, smatrajući ga mrtvim. lpak su ostavili uredno spremljen šator i hranu, što Svetičiču nije puno pomoglo jer je bio toliko iscrpljen da je dva dana pokraj svega toga nepomično lezao. Treći dan skupio je posljednju snagu i po snježnoj mećavi za jedan dan sišao do prvog naselja, a taj put inace traje tri do četiri dana jer je 40 kilometara dug i ide gore-dolje po terenu gdje se staza tek tu i tamo nazire.

U Leteu, kako se zove to naselje, uplašeni Nepalci su mislili da vide duha, kad se na vratima kuće pojavio Svetičič.

Nakon našeg susreta u Kathmanduu, najvažnije je bilo čim prije se vratiti u Europu, jer su nožni Slavčevi prsti nastradali od smrzotina. Uz pomoč KLM-poslovnice iz Zagreba uspjelo nam je promijeniti karte i nakon povratka, s nekoliko manjih operacija u Sloveniji i Francuskoj, svi su mu prsti ostali na broju.

Prvenstveni uspon u zapadnoj stijeni Annapurne imat će posebno mjesto u svjetskom alpinizmu. Ne znam slučaj da je netko toliko sam ispenjao tako teški smjer. U Himalaji je bilo već dosta solista, ali svi oni su imali prijatelje u Bazi i radio veze.

U tom djelu stijene Annapurne pokušavale su mnoge jake ekspedicije i svi su odustali vrlo nisko. Tu planinu mnogi ne ubrajaju u najteže osamtisućnjake, najčešće zbog toga jer je to prvi osvojeni osamtisućnjak. Ali, to je uspjelo 1950. legendama alpinizma Herzogu, Lachenalu, Terrayu, Rebuffatu i ostalima. A malo tko zna da je Annapurna jedini osamtisućnjak na čijem je vrhu bilo manje ljudi od onih koji su na njoj poginuli.

Nije teško pogoditi kako smo se Slavc i ja rastali u Mariboru nakon povratka iz Himalaje. Slijedeće godine otišli bismo pod sjevernu stijenu Lhotsea u Tibetu. On kao penjač, a ja bih pokušao biti vođa l podrška iz Baze, što mi na Annapurni nije uspjelo. Na toj strani Lhotsea, visokog 8516 metara, nitko još nije ni pokušao. Ništa čudno, jer to je potpuno glatka okomita stijena visoka preko 3000 metara. Na njoj se ništa ne zadržava, osim nekoliko centimetara tankog Ieda i naravno, koliko ja znam, Svetičiča.

Vir: HRVATSKI PLANINAR 1992 1-2

SVETIČIČ , Miroslav – Slavc

Kraj delovanja: Slovenija , J Amerika , Evropa , Azija , Nova Zelandija

Prvih deset let svojega življenja je alpinist Slavc Svetičič živel na Vojskem, v najvišje ležeči vasi na Primorskem (1083 n.v.), kjer je oče Gregor služboval kot gozdar, mati Matilda Vojska pa je bila gospodinja. Tam je začel hoditi v šolo in ker se je družina s štirimi otroki leta 1968 preselila v Šebrelje, je osemletko končal v Cerknem. Šolanje je nadaljeval na poklicni kovinarski šoli v Teznem pri Mariboru, dokončal pa v Novi Gorici leta 1977. Istega leta se je zaposlil v tovarni ETA v Cerknem, kjer je delal kot orodjar do leta 1984, ko se je začel profesionalno ukvarjati z alpinizmom. Že leto prej (1983) je vstopil v vrhunski športni razred pri Športni zvezi Slovenije. Odtlej se je preživljal s priložnostnimi višinskimi deli, saj mu njegov način življenja in zastavljeni cilji niso ponujali drugačne možnosti.

Njegova alpinistična pot se je začela po dveletnem tečaju, ki ga je obiskoval leta 1977, ga predčasno zaključil in bil že naslednje leto sprejet med alpiniste. Opravil je preko 1200 alpinističnih vzponov, smeri so bile mnogokrat prvenstvene, in se loteval najzahtevnejših in najvišjih svetovnih sten, za katere je bil specialist. Znan je bil po zahtevnih solo vzponih, pogosto je plezal neverjetne serije v enem ali nekaj dneh. Ukvarjal se je tudi s plezanjem na zaledenelih slapovih.

Stroka ga uvršča med najvidnejše alpiniste vseh časov. Legendarni so njegovi vzponi v francoskih Alpah; smer Manitua v Grandes Jorasses; v Andih; v južni steni Aconcague, smer Sončna linija in v Anapurni. Prav tu je v zahodni steni leta 1991 na alpski način sam preplezal izjemno zahtevno prvenstveno smer, kar velja za enega največjih svetovnih alpinističnih dosežkov vseh časov. Plezal je v El Capitanu, Cerro Torreju, Aconcagui, perujskih in bolivijskih Andih, na Novi Zelandiji in bil član odprav na osemtisočake: Yalung Kang, K 2, Mount Everest in Anapurna.
V slovenskem prostoru je preplezal vse najpomembnejše smeri v Alpah, mnoge prvenstveno.

Skupaj z Milanom Černilogarjem je napisal plezalni vodnik Zadnja Trenta, ki je izšel leta 1984.

Njegov zadnji vzpon je bil pomladi leta 1995 na Gascherbrum IV. Čez dve leti (1997) je na višini 7100 metrov korejska odprava odkrila njegovo truplo in ga pustila počivati v Himalaji.
O Slavcu in njegovih vzponih so poročali vsi pomembni svetovni športni časopisi.

Za vzpon v Cerro Torreju je leta 1986 prejel Bloudkovo nagrado Občine Idrija. Leta 1992 so ga razglasili za najboljšega slovenskega alpinista. Prejel je tudi Bloudkovo plaketo (1993) in bil uvrščen v zbiranje sredstev v akciji Podarim-dobim. Posmrtno je bil nagrajen z najvišjim priznanjem Občine Cerkno – Bevkovo nagrado leta 1995.

Pomembnejši dosežki:
1981 – Aconcagua (6964 m), Francoska smer
1983 – Peru, pet vzponov v šesttisočakih (med njimi tri prvenstvene smeri)
1984 – Grandes Jorasses, Materhorn in Eiger: tri zadnje probleme Alp prepleza v šestih dneh
– El Capitan (severna Amerika) : Spleza 1000 m visoko steno z oceno A4.
1985 – Udeleži se odprave na Yalung Kang (8505m), prvi pristop s severa.
– V Peruju opravi šest kvalitetnih vzponov v šesttisočakih
– V Cerro Torre (Argentina) je splezal novo smer v vzhodni steni
1988 -Aconcagua. Spleza dve novi smeri v 3000 m visoki južni steni
– Udeleži se odprave na K 2 (8611 m) v Pakistanu.
1989 -Udeleži se odprave na Mt. Everest.
1990 – ponovitev Harlinove smeri v Eigerju pozimi
– Spleza trinajst smeri na Novi Zelandiji v pogorju Mt. Cook, od tega tri prvenstveno.
– dve ponovitvi v severni steni Grandes Jorasses
– Je član prve zimske odprave na Anapurno (8091 m).
1991 – Solo spleza novo smer v severni steni Grandes Jorasses. Premagal je 1200 m visoko
granitno steno na 4200.
– na Anapurni sam spleza novo smer v njeni zahodni steni.
1993 -Pleza v južni steni Anapurne, kjer ga zasuje plaz.
1994 -V severni steni Grandes Jorasses ponovi najtežjo ledeno smer.
1995 – Gascherbrum. Njegov zadnji vzpon.

Literatura
Leskovec, I. Slavko Svetičič. Idrijski razgledi, 1995, let. XL, str. 159
Škarja, T. Slavcu v spomin. Idrijski razgledi, 1995, let. XL, str. 160
Podobnik, J. Spoštovani svojci, Šebreljčani, prijatelji Slavka Svetičiča. Idrijski razgledi, 1995, let. XL, str. 161
Ustni vir: Jure Batagelj

Danila Zaletel

Obrazi Slovenskih Pokrajin

Slovenskemu vrhunskemu alpinistu Slavku Svetičiču – Slavcu je bila sreča čudežno mila vsaj dvakrat. Prvič leta 1991, ko je sam na alpski način preplezal izjemno zahtevno prvenstveno smer v zahodni steni Anapurne I. Gre za enega največjih svetovnih alpinističnih dosežkov vseh časov. Zaradi orkanskega vetra se je vrhu odpovedal in počasi sestopal v dolino. V baznem taboru in v Sloveniji so vsi težko čakali na novice, vendar jih ni bilo. Po osmih dneh so ga Nepalci, ki so ga spremljali do vznožja, in vse druge odprave odpisali ter zapustili bazni tabor. A Slavc se je skozi snežne viharje vrnil tako v bazo kot nazaj v civilizacijo.

05.08.2014, Tina Horvat – Jana (št. 31, izid: 5. 8. 2014)

http://www.jana.si/2014/08/za-vedno-v-objemu-gora/

Link

Boka, Temperatura, WI 6+, X, 130 m, 2 h,
Prv. – Slavko Svetičič-Slavc in Silvij Černilogar (5.1.1993)

Silvij černilogar
Povem samo zato, ker imam čast do Slavca, če ne jaz nimam sam sebe za… Če ne bi bilo Slavca, boljše, da me ni, a razumeš… No, ne da me ni, ampak Slavkotu v čast, zaradi tega, kar je bilo. Moj delež je bil moj delež; samo, v bistvu, če Slav-kota ne bi bilo, ga ne bi bilo.

Rojen sem bil v Šebreljah, tako kot Slavko. Dobro sva se razumela.

No in enkrat smo se pač dobili tam v Teksasu pred trgovino, mislim, tam v Šebreljah in je rekel, da on bo šel jutri Boko plezat. Pa mi je šel kar mraz po hrbtu, uuuu, Boka, uuu…

Jaz sem tisti čas prišel ravno iz Amerike iz El Capa, ampak lednih izkušenj nisem imel hudih, po občutku pa sem vedno dobro šel. Če ti je dano, pa zmeraj hitro zagrabiš, kar ti paše, tako, da sem ga prav previdno vprašal:

»Ma ti, Slavko, a misliš, da obstaja mo-žnost, da bi šel jaz zraven?«

Kot da bi boga vprašal: a se ti lahko priklonim, lahko molim s tabo…

Nekaj časa je študiral, pa je rekel: »Ja, ker ti me najbolj poznaš in ti veš, kaj bo sledilo.«

No in tako sva se odločila in šla potem k njemu po opremo. Povedal sem mu, da nimam dveh cepinov, nimam vsega orodja. Jaz sem imel samo tega »cimberja«. Potem mi je on Grivele posodil, ravno tako Koflach šolne, dereze… Ma v glavnem, opremo mi je on posodil, tako da sem sploh lahko vsto-pil zraven njega noter.

Sam nisem imel občutka, niti vedel nisem, ne, kako bo, ker prej ravno toliko, da sem poizkusil cepine za tista dva cuga Končar-jevega žleba ali pa Kaskade, kar sem z Lo Duca Mitjem plezal, s katerim sva bila stalna soplezalca. Ta je tisti, ki ima gor Kekčevo domačijo, spet en tak markanten človek.

Sva šla, saj pravim, jaz nisem ravno vedel, kaj sploh bo. Jaz sem tisti čas imel še navadne čižme, gojzarje usnjene, dereze za navezat, da si moral dvakrat prej popravit vmes, če ne, so se ti snele. Potem pa je bilo to zame že luksuz: avtomatske dereze, Ko-flach šolne in Goretex obleke za čez… To je bilo že malo drugače.

Kdaj je bilo to? Leta 93? A 5.1.1993? Glej, nisem vedel, še za letnico nisem vedel, ker mene žene drugo…

No, v glavnem, potem smo šli k meni domov in je Slavc rekel: »Zdaj pa bomo morali v redu pojest.«

Itak sem mislil v redu pojest, že tako ali tako moraš jest. Potem pa je on povedal, kaj naštimat, recimo pašta karbonara, pa njoki, pa taka »fortna« hrana. Meni se je zdelo, ker jaz po navadi ne jem zelo, da sva tisti večer samo jedla.

No, potem smo brusil tiste… Mi je pokazal tiste fore: dereze nabrusit, cepine nabrusit. Tiste čase sploh nisem vedel, da se tole bru-si, ker nisem bil notri. Prej nisem bil v ledu, samo tehnika in pa prosto, kar je bilo še največ, je bil tisti Zodiac v El Capu. No potem pa še Vršac, no, tisto je bilo drugo, tisto je bilo lahko še hujše, no psihično, ne toliko fizično.
V glavnem, zjutraj sva se dobro najedla, morala sva vstat že ob štirih, da bi prišla ob deveti uri že ven iz slapu. No, midva sva ob deveti uri šele pod steno »prigoslala«. In ti-sti čas pride že sonce noter. Sonce je tam od devete do enajste ure. To so se kar lomili kosi ven, bilo je kot podor, šit!

Čakala sva enajsto uro, da pride spet senca in potem sva startala gor. Tisti dve uri vmes je bil še en ogromen odlom. Sva ča-kala, čakala, čakala, gledam gor, ravno tam, kjer pade voda noter na sredini slapu, se začne odmikat stena. Jaz sem buljil. Ti si pa gor pod steno, dobro, saj nisi v direktno v vpadnici. In se je začela lomit … Tista bela lisa je bil odlom ravno pred najinimi… Ko sem rekel, samo slikaj, slikaj… Tako, da ko je tista gmota padla dol, ko je priletela v tisti led v vpadnici, je bilo kot bomba.

Rečem jaz Slavcu: »Ti, a boš šu?«

Pa je rekel: »Jaz ja.«

No, pa je rešeno, jaz sem včeraj obljubil, da bom šel za tabo, če greš ti, moram tudi jaz, obljuba dela dolg. Tudi zaupal sem mu. Vem, da je bilo zelo kritično. Če ne bi bilo enega balvana, ga jaz od spodaj sploh ne bi mogel varovati, ker sem bil pa notri pod balvanom, sem se skril pred vsem kamenjem in ledom, ki je letel.

Midva sva šla gor po levi strani, če gledaš gor. Ključno je bilo mesto na začetku, par metrov v vstopu, ko si se moral dobesedno vreči v led, da si se »zahaklal«, potem pa je bilo par sveč in nato stena, kasneje pa je za-čel led. Vendar pa nisi smel siliti tja, ker si bil v vpadnici ledu in vode in vsega. Na drugo stran slapu ni zmrzovalo, ni bilo »poštukano«, ne bi mogel iti tja.

No, potem je prišel na drugo varovališče in jaz sem moral biti zelo nagel, da me ni kaj zadelo. Na koncu sem ga vprašal, zakaj nima čelade. Kot da bi jo jaz imel, ne, he, he… Ni-sva imela čelad. Pa te ubrani, če prileti tak kosledu na »krepo«, je vprašanje, kako… Čeprav že tisti čas, ko je on lezel – dobro, on se niti zavedal ni, ker je ravno prišel na varovališče, jaz pa sem ga ravno gledal – v tistem času se je odbil velik »taler« ledu in mu šel ravno nad glavo. Če bi Slavc takrat samo malo dvi-gnil glavo, bi se slabo končalo, vendar se niti zavedal ni, ko je šumelo mimo.

Ta prvi cug je bil zajeban, potem ta druga dva sta bila podobna, bi rekel, ni bilo toliko krize, zato ker sva se tudi umaknila ven z vpadnice. Tisto se mi je zdelo žur, uživancija. Na koncu pa je zadnjih deset metrov samo kamen, zid, voda je tekla zadaj in dva prsta ledu je bilo pripetega. Ni ga smel podret, ker je bilo spodaj toliko slabo varovanje, da če bi fuknu, bi šla oba v podn, stoposto. Hvala bogu mu je zneslo, tudi meni se tista šipa ni podrla, jaz tudi sopel nisem, ne, sem šel na tanko, z občutkom, ker se zavedaš, ne, da ko se enkrat podre, se podre. Tudi sam se razbiješ, kot glaž, če zares »gumpneš«.

Na vrhu sva bila zjebana, da sva samo eden drugega gledala, pa itak da se objameš, da rešiš to. Potem pa je na vrh prišel še nekdo, ki nama je prinesel rucak, ne toliko zaradi potrebe, ampak zato, da nama pride naproti.

Ko smo pol prišli v Žago, nam niso verjeli, vendar so potem videli Slavkota, kako je bil zmartran. Psihično je bil zmartran, bolj kot fizično, itak ker je vlekel še enega Silvijta za sabo… Ne, ne, saj sem bil tudi jaz zjeban. Potem v Vršacu, ko sem vlekel 1000 m naprej, sem videl, kako te nažge. Če se menjaš, pa je pol obremenitve manj. Čeprav, potem ko prideš na vrh in se nič ne zgodi, je »no problem«, žur.

Hvala bogu Slavcu, da me je povlekel noter, mi dal možnost, da sem z njim plezal. Mislim, z njim sicer nisem plezal, ker je bil prehud, da bi mu konkuriral, on je bil na koncu v bistvu profesionalec. Jaz pa imam levo nogo poškodovano in imam tri oprimke, četrti je samo za ravnotežje, imam potrgane živce in kite. Na kakšne hude ture se ne bi upal spraviti. Zato sem potem raje na suhi steni, ali ledu, ker si bolj na špicah.

Slavc je bil car. Je bil. Za mene je bil. Dobro, morebiti zato, ker sem ga drugače poznal kot drugi, ker se mi je tudi, ko sva bila sama, odprl, ker drugače ni bil ravno zgovoren. No pač, faca je bil. V glavnem je bil kot osebnost zelo trden, fiksen, kot alpinist pač mora biti. Saj pravim, odprt do ta pravega, drugače pa ni bil, da bi se recimo, razdajal, da bi poudarjal, jaz sem jaz. Bil zelo »na izi« človek, preprost kmečki fant v dobrem pomenu besede. Je pa lepo spoznat človeka, kot je bil Slavko, s katerim si siguren.

Slavc je zdaj gor, on je kip svobode. Njegovi zadnji posnetki niso v javnosti. Jaz sem jih slišal, hvala bogu, mi je bilo dano. Ko enkrat poveš, da telo zavrača komplet vse, gor ne moreš, dol ne moreš… Čeprav še zdaj ni potrjeno, ali je on celo šel gor in potem pri sestopu obupal. V glavnem, ni važno. To sploh zame nima pomena, kolikor ga poznam. Ni bistvo v tem, ali je on zlezel ali ne. On se je spravil sam s sabo, vedel je, da bo umrl v kraljestvu bogov.

Slavko Svetičič –Slavc (1958-1995)

Ko plezam, se lahko posvetim samo sebi. Naredim, kar sem sposoben. Ni drugega, ki bi me spodbujal ali vlekel nazaj. Sem samo jaz. Psihično sposobnost mi daje uspeh za uspehom. Včasih je bilo drugače. Včasih sem jaz koga priganjal, daj še malo, saj ni več daleč.

Velikokrat sem to doživljal. Kosem prvič plezal z dobrimi plezalci, sem jih občudoval. Kakšna energija, kakšna zagnanost. Z lučjo v očeh sem se veselil, da bi nekoč lahko stal med njimi. Majhen kot sem bil, vendar zelo bogat. Veliko plezalcev je plezalo celo življenje, pa nikoli niso stali na vrhu. Koliko je tako dobrih plezalcev? Nekaj jih je pokojnih, nekaj pa jih še živi. Verjetno so kje zapiti in čudni za ljudi. Rad bi bil z njimi, saj sem del njih.

Ko sem se vračala s Slapa ob Idrijci, kjer sem se pogovarjala s Silvijem Černilogarjem, sem zvočni zapis presnela na MP3 predvajalnik in ga odnesla Silvotu Blašku v bolnišnico v Šempeter. Po rutinski operaciji okrušenega kolenskega meniskusa se je stvar zapletla in moj prijatelj, ki bi se sicer preganjal po stenah Zahodnih Julijcev, je v bolečinah ležal na bolniški postelji. Kljub temu, da je glavna akterja, ki sta letos splezala Boko gledal le z vrha, je bila Boka tudi njegova zgodba in prav gotovo mu je pripadal tudi delček Boke izpred devetnajstih let.

Zvečer je prišla k njemu medicinska sestra in zapletla sta se v pogovor.
»A vi tudi kaj hodite v hribe?« ga je vprašala.
»No, hodim, pa tudi kaj drugega,« ji je rekel,
»malo plezam.«
»Jaz sem tudi imela brata, ki je plezal,« je rekla gospa.
»Ja, koga pa?« je zanimalo Silvota.
»Moj brat je bil Slavko Svetičič.«
In Silvota, moškega v zrelih letih, je medicinska sestra prijela za roko, kajti Silvo je jokal.

Zbrala in pripravila Helena Škrl

PAGE 46: Boka 1993

Torek, 10. april 2012, ob 09:41, Franci Savenc

Povezava do članka z fotografijo 

Tone Škarja: V Cankarjevem domu te dni poteka festival korejskega sodobnega filma Nasmeh Koreje.

Med enajstimi celovečernimi filmi je bil v soboto, 7. aprila, prikazan tudi dokumentarni alpinistični film BILI SMO TAM režiserja June Parka. Za nas je posebej zanimiv, ker je vsebinsko poudarjeno posvečen Slavku Svetičiču. Korejska odprava se je leta 1995 srečala s slovensko, pravzaprav s Slavkom Svetičičem, ki je nameraval sam preplezati prvenstveno smer po zahodni steni na Gašerbrum 4 (7925 m), organizatorjem odprave Tomažem Jamnikom ter dvema spremljevalnima trekerjema. Znano je, da je Svetičiča sredi stene doletelo slabo vreme in ga prikovalo na čakanje, vendar je po kakih dveh dneh tam tudi umrl. Od takrat naprej je na gori gospodarilo slabo vreme in tudi Korejcem preprečilo vzpon po klasični smeri na vrh. Korejci so pomagali v dolino za snežno slepoto obolelemu slovenskemu trekerju, pomagali pa tudi namestiti spominsko obeležje Slavcu in uredili simbolični grob z okvirjem iz kamenčkov in cvetjem. V filmu vidimo prvo srečanje, pomoč trekerju, Slavca pri plezanju že visoko v steni in komemoracijo, predvsem pa ves prvi del prežema spoštovanje Slavčevega načrta, njegovih sposobnosti in resnična žalost ob izgubi »brata v orožju«. Veličasten in ganljiv del filma!

Dve leti kasneje se je močna korejska odprava lotila predvidene Svetičičeve smeri na klasičen način. Po mnogih težavah s plazovi, podrtimi tabori in sneženjem so končno dosegli vrh, ob vračanju pa na višini 7200 m naleteli na Slavčevo truplo. Pustili so ga tam, skoraj povsem zasutega v snegu, eden od plezalcev pa si je za dokaz in spomin odrezal kos Slavčeve vrvi. Ta mu je pri vračanju rešila življenje, ko je obvisel na njej. Sploh so ves čas imeli in čutili Slavca kot angela, ki bdi nad njimi.

Film se konča s spominom na člana te korejske odprave, ki je umrl za višinsko boleznijo v severni steni komaj šest tisoč metrov visoke Perilapče nad Gokijem. Lep film o tovarištvu, alpinističnem bratstvu, veličastni borbi z goro in za nas o zadnjih dnevih Slavka Svetičiča. Korejci so ocenili, da bi steno zmogel, če ga ne bi zapustila sreča.

Film so si ogledali vsi Slavčevi najožji sorodniki, nekaj njegovih alpinističnih prijateljev – med njimi Aco Pepevnik in Milan Romih – ter drugi. Ganjenost je bila očitna, pa hvaležnost Korejcem tudi. Lepo bi bilo, ko bi TV Slovenija film odkupila in tako omogočila širšemu krogu obuditi spomin na velikega slovenskega alpinista Slavka Svetičiča.

Tone Škarja