S Slavkom Svetičičem sva postala prijatelja že v osemdesetih letih.
Prvič sva se srečala na odpravi na Yalung Kang, pozneje pa še na odpravi na K2 leta 1988. Takrat sem ga zares spoznal. Bil je samozavesten, odločen in nikoli ni ovinkaril. Na K2 smo imeli opravka z zelo birokratskim in precej sitnim zveznim oficirjem, ki mi je zaradi različnih formalnosti povzročal precej preglavic. Slavc tega ni mogel mirno opazovati. Še preden sem sam prišel do oficirja, je bil že pri njem in mu povedal svoje. Mi pa smo ga mirili: »Pusti ga, Pakistan je, imajo atomsko bombo.«
Prav na odpravi na K2 je prvič od blizu videl Gašerbrum IV. Gora ga je očitno močno prevzela. Verjetno je že takrat prijateljem omenjal, da bi se bilo nekoč vredno lotiti njene mogočne zahodne stene. Sedem let pozneje, leta 1995, se mu je želja uresničila. Dobili smo dovoljenje za odpravo in odpotovali v Pakistan.
V istem času je dovoljenje za goro dobila tudi petnajstčlanska korejska odprava, ki je prispela približno teden dni pred nami.
Njihov načrt je bil vzpon po zahodnem grebenu, smeri, ki jo je v osemdesetih letih preplezala avstralsko-ameriška naveza. Po uspešnem vzponu so nameravali poskusiti še v zahodni steni. Zanimivo je, da je podoben načrt pripravil tudi Slavc.
Iz Skarduja smo krenili 28. maja in 3. junija postavili bazni tabor pod goro. Slavc je bil odlično pripravljen in se je že med dostopom skrbno aklimatiziral. Že naslednji dan je začel z vzponi nad bazo. Sprva je plezal po smeri, ki so jo uporabljali Korejci, in v nekaj dneh opravil dva pomembna aklimatizacijska vzpona. Enkrat se je povzpel do približno 6000 metrov, drugič še višje, vse do odprtega dela grebena, kjer je tudi bivakiral v slabem vremenu in močnem vetru. Tam je pustil nekaj opreme za poznejši povratek in se vrnil v bazo na 5000 m.
Naslednje dni so bili odvisni predvsem od vremena. Včasih je snežilo, drugič se je odprlo modro nebo. Slavc je vztrajno izkoriščal vsako ugodno okno za nadaljnjo aklimatizacijo.
Po prvih aklimatizacijskih vzponih se je 8. junija vreme nekoliko umirilo in sledil je dan počitka. Naslednji dan sta se Svetičič in Milenko Zver povzpela do prvega višinskega tabora na približno 5600 metrih. Od tam je Slavc nadaljeval z aklimatizacijskimi vzponi proti zahodnemu grebenu. Opravil je dva pomembna vzpona, pri katerih je postopoma pridobival višino in se privajal na razmere v steni.
Vreme je bilo v tistih dneh zelo spremenljivo. 11. junija se je vrnil v bazni tabor, kjer je ponovno snežilo. Naslednji dan je bilo vreme precej lepše in tudi napovedi so bile spodbudne; iz nižin so prihajale novice o vročini v Pandžabu, kar je navadno pomenilo možnost stabilnejšega vremena tudi v gorah. Toda že 13. junija se je vreme ponovno poslabšalo. Tako so bili vsi nadaljnji Slavčevi aklimatizacijski vzponi odvisni predvsem od kratkih vremenskih oken, ki so se odpirala med sneženjem, vetrom in meglo.
Do sredine junija smo bili že dobro uigrani. Korejci so pripravljali svoj vzpon po severozahodnem grebenu, Slavc pa se je dokončno pripravljal na svojo smer.
15. junija je bilo nebo kristalno jasno. Skupaj z Juretom Oblakom sva ga pospremila do prvega višinskega tabora, nato pa sva se vrnila v bazo. Naslednji dan se je začel njegov pravi vzpon v zahodni steni.
Prvi dan 16. junija je dosegel približno 6500 metrov višine. Del časa smo ga lahko opazovali s teleskopom, ki so ga imeli Korejci. Zadnji del kuloarja je bil zelo strm, zato je napredoval počasneje, kot je načrtoval. Bivakiral je nekoliko pod najvišjo doseženo točko. Vreme je bilo lepo in vse je kazalo dobro.
17. junija je nadaljeval vzpon. Po radijski zvezi je poročal o zelo krušljivi skali, ki mu je povzročala precej težav. Zaradi tega je napredoval počasneje od načrtov. Proti večeru se je gora zavila v meglo in slutiti je bilo spremembo vremena.
Naslednji dan 18. junija je povedal, da je ponoči rahlo snežilo. Svež sneg mu je preprečeval nadaljnje napredovanje, zato je čakal sonce, da bi razmere postale varnejše, povedal je da ima po njegovi oceni pred seboj še 650 metrov. Dopoldne je napredoval le kakšnih petdeset metrov in pritrdil vrv v zgornjem delu stene. V pogovorih je prvič omenjal možnost umika, vendar še ni bil odločen. Vedel je le, da mora počakati še eno noč in nato presoditi razmere.
19. junija je zgodaj zjutraj ob 6.30 je znova začelo snežiti. Ob osmih je sporočil, da so razmere neugodne in da po gori divja nevihta. Opoldne se je vreme nekoliko umirilo. Pripravljal si je hrano in povedal, da bo najverjetneje naslednji dan zjutraj začel sestopati.
Vreme v dolini pa se je kratkotrajno ustalilo, tako da je recimo bila baza ob 15h v soncu, vendar pa so bili oblaki v oddaljenosti nad Baltorom ki niso obetal prav kaj posebnega.
Šele pozneje tistega dne je dokončno sprejel odločitev o vrnitvi.
Iz njegovih sporočil smo sicer še vedno dobivali vtis, da se počuti dobro, vendar je omenil tudi, da mu je po pripravi pijače postalo slabo in da je bruhal. To je bil morda prvi znak, da razmere in napori vendarle puščajo posledice. Takrat je bil že približno na višini 7000 metrov.
20. junija ponoči ob dveh je začelo ponovno snežiti. Do sedmih je zapadlo okoli dvajset centimetrov novega snega. Ob osmih smo nestrpno čakali njegovo javljanje, vendar se ni oglasil. Prav tako ne opoldne in ne zvečer ob osemnajsti uri, kot smo bili dogovorjeni.
Popoldne se je gora za nekaj časa odprla, vendar v steni nismo opazili nobenega gibanja. Šele zvečer je prišla novica, ki nam je vsaj nekoliko olajšala skrb. Vodja korejske odprave nam je povedal, da so njegovi plezalci okoli tretje ure popoldne opazili Slavca med sestopanjem po stebru navzdol. To je bilo zadnje zanesljivo opažanje.
Naslednje dni so zaznamovali slabo vreme, megla in sneženje. Jure Oblak in Milenko Zver sta odšla 21. junija v prvi višinski tabor s hrano in rezervno opremo, vendar je bilo vreme preveč nestanovitno, bila so kratkotrajna nevihtna sneženja in Zver se je vrnil nazaj, Oblak pa je čakal v T1. Oba dva sta bila malo neprevidna s sočnimi očali pa sta malo snežne slepote dobila.
Tudi 22. in 23. junija vreme ni dopuščalo optimizma. Snežilo je, gora je bila večino časa skrita v oblakih in megli, zato je bilo opazovanje stene praktično nemogoče. Jure Oblak se je 22. junija vrnil v bazni tabor, naslednji dan pa razmere niso prinesle nobene spremembe. To je bil že tretji dan brez zanesljive novice o Slavcu.
Ko se je vreme izboljšalo, smo skupaj s Korejci pregledovali steno. Korejci so organizirali tudi helikopterski prelet 25. junija, saj so bili že prej dogovorjeni s pakistanskim letalstvom da bodo posneli goro. Iskali smo kakršnokoli sled, vendar brez uspeha. Pod steno smo pregledovali plazovine in možna mesta padca, vendar nismo našli ničesar.
Ker kljub vsem prizadevanjem nismo našli nobene sledi, smo 28. junija podrli prvi višinski tabor. Korejci so takrat že začeli napenjati vrvi v zgornjih delih, mi pa smo pospravili bazni tabor in se odpravili v dolino. Korejci so ostali pod goro še nekaj časa, zato je ostajalo vsaj minimalno upanje, da bi se po kakršnemkoli čudežu Slavc še pojavil.
Takrat smo si skušali predstavljati vse možne scenarije. Na Gašerbrum IV so do tedaj vodili le redki pristopi. Prva sta na vrh leta 1958 stopila Walter Bonatti in Carlo Mauri po smeri na severovzhodni strani gore. Leta 1985 sta Wojciech Kurtyka in Robert Schauer v izjemnem vzponu preplezala zahodno steno, vendar nista dosegla glavnega vrha. Leto pozneje je vrh po zahodnem grebenu dosegla avstralsko-ameriška naveza Greg Child, Tim Macartney-Snape in Tom Hargis. To so bile smeri in možnosti, o katerih smo razmišljali v tistih dneh, ko smo še iskali razlago, kaj bi se lahko zgodilo.
S tem se je odprava tudi končala.
Zame je bila to najtežja odprava, čeprav sem imel na njej pravzaprav najmanj dela. Skrbeti je bilo treba za transport, organizacijo tabora, nosače, kuharja in vse vsakdanje zadeve, ki spremljajo odpravo v Karakorum. Slavc se s tem ni ukvarjal. Njegove misli so bile ves čas usmerjene v goro in v vzpon, zaradi katerega je prišel pod Gašerbrum IV.
Naj mu bo, ne bom rekel tista zemlja, ampak tista zahodna stena, lahka.
Šebrelje, 22.6.2025, Srečanje v spomin Slavcu ob 30. obletnici