Malte Roeper – Adijo Slavc!

Malte Roeper | Planinski vestnik | 1997

Srečala sva se konec marca 1991, tam zgoraj na Aiguille Verte. Oba sva bila sama. Sam sem sedel na vrhu grebena in Ti si prišel tja z vrha proti meni. V usta si vtaknil cigareto in mi s cepinom pokazal Whymperjev ozebnik tam spodaj:

»You go down this way?« — »Yes.« — »So we go down together?«

Nameraval si ta dan napraviti solo Drujev ozebnik. Vendar so bile razmere zate preslabe, da pa sploh ne bi plezal, ni prišlo v poštev — kaj takega pri Tebi sploh ni prišlo v poštev — pa si prišel prek strmine Nantblanca na Verte: »Some variation, a bit more steep, you know.« Skupaj sva sestopila, junija istega leta pa sva se spet srečala.

Sam sem bil drugič pri koči Leschaux, da bi poskusil solo preplezati Crozov steber. Vendar je bilo pretoplo in zaspal sem, dokler me ni prebudil hrup helikopterja. Oskrbnica koče, Tvoja prijateljica, je prišla, da bi se spet lotila oskrbovanja koče, in Ti si bil pri njej. Pripovedoval si mi o svojih solo poskusih prve ponovitve Boivinovega »Extreme Dream« v severni steni Grandes Jorasses. Preko sredine stene si že prišel. Ob naslednjem lepem vremenu sva se spet videla pri koči Leschaux. Ti si bil sam in jaz sem bil sam.

Ponoči sva skupaj vstala in si razdelila najini smeri v steni. Razen naju ni bilo nikogar v steni. Nikoli v svojem življenju kot plezalec nisem bil tako ponosen kot takrat: na poti z vrhunskim svetovnim alpinistom. Štirikrat si preplezal južno steno Aconcague, od tega dvakrat po prvenstvenih smereh, imel si prvenstveno smer na Cerro Torre, pozimi si sam preplezal Harlinovo smer v Eigerju v manj kot štiriindvajsetih urah, prvi si bil, ki si sam preplezal Bovin-Gabarrouja v Droitih — in še in še in še. Pred časom si bil v navezi skupaj s Tomom Česnom, dokler se vajine poti niso razšle.

Vzpenjala sva se po zadnjih strminah proti krajni poči, kjer si odšel na levo. »OK«, si dejal, »see you in Chamonix.« — »See you in Chamonix!« — Kakšen trenutek, kakšen dvogovor! Dve čelni svetilki sta se svetlo odzibali v dve različni smeri, vendar sva se nekaj časa še lahko videla: ponoči na Grandes Jorasses.

Vendar sva se oba kmalu obrnila. Ti zaradi prevelike omare, zame pa je bila smer preprosto pretežavna. Zatem sva se pri koči videla zadnjič. Pripovedoval si mi o načrtovani novi smeri med »No Siesta« in Crozovim stebrom, ki Ti je kmalu zatem uspela: »Manitua«, 1000 m, 6c/A3+, solo v treh dneh z bivaki v viseči mreži. To je bila Tvoja že osma (!) smer v severni steni Jorassov. Potem si se odpravil v Nepal. Na Anapurni, mislim, bilo je v zahodni steni, Ti je uspel solo prvenstveni vzpon, le malo pod vrhom pa se je vreme hudo pokvarilo. Veljal si za mrtvega. Ko si prišel dol, so Tvoj bazni tabor že podrli in Ti si v pravem diru odšel za njimi, da bi zadržal vest o svojem domnevnem izginotju. Na Tvoji naslednji odpravi na Anapurno, tedaj v južno steno, se je to v resnici skorajda zgodilo. Plaz Te je odnesel petsto metrov po steni navzdol.

Bil si skoraj vedno samo sam na poti, iz leta v leto. Sam, si dejal, se lahko bolje skoncentriraš. Hotel si postati profesionalec, kot je bil takrat Tomo, ki si ga vztrajno nagovarjal, naj Ti preskrbi stike na televiziji. Ko pa naj bi se zgodil Tvoj veliki nastop na slovenski televiziji, nisi odšel tja, ker si imel doma zabavo in si se napil. Ali si sam razumel, zakaj? V Španiji sem srečal dva Tvoja rojaka. Pripovedovala sta mi, da si zdaj zares mrtev. Na Gašerbrumu IV Te je zadelo. Daleč in visoko si prišel po novi smeri levo od znane Schauer-Kurtykove smeri, od tam dalje pa nisi več odgovarjal na radijske klice. Adijo, Slavc!

Njega dni sem o Tebi napisal članek, potem pa si potreboval svoje diapozitive. Od takrat sem se nekajkrat selil in tega članka ne najdem več. Prav tako ne najdem fotografije, ko sem Te posnel. Najdem le še spomine. Predvsem sliko, kako pravljično cool s cigareto v ustih in cepinom v roki si stopal navzdol po Whymperjevem ozebniku.

Naj ti bo lepo tam zgoraj v nebesih, Slavc! Saj sam in osamljen si tako že bil dovolj.

Vir: Roper, Malte (1997). Adijo, Slavc!. Planinski vestnik, letnik 97, številka 7/8. (po Alpenverein
Mitteilungen Muenchen, junij 1996)