Slavko Svetičič, bolj znan kot “Slavc”, je bil eden najpomembnejših slovenskih alpinistov, ki je s svojimi dosežki pustil neizbrisen pečat tako v slovenskem kot svetovnem alpinizmu. Rodil se je 31. januarja 1958 v vasi Vojsko na Primorskem, kjer je preživel otroštvo. Kasneje se je družina preselila v Šebrelje, kjer je zaključil osnovno šolo.

Po končanem šolanju na poklicni kovinarski šoli v Mariboru in Novi Gorici se je zaposlil kot orodjar v tovarni ETA v Cerknem. Leta 1984 se je odločil, da se bo v celoti posvetil alpinizmu. Slavc je bil znan po izjemni vztrajnosti, pogumu in inovativnosti. V svoji karieri je opravil več kot 1200 vzponov, od tega kar 460 prvenstvenih. Posebej se je uveljavil kot solo plezalec, ki je pogosto premikal meje mogočega.

Njegovi dosežki segajo v najzahtevnejše stene sveta, pri čemer je izstopal s svojo legendarno sposobnostjo hitrega in izjemno učinkovitega plezanja. Že leta 1984 je v izjemnem podvigu v samo šestih dneh preplezal tri najtežje severne stene Alp – Grandes Jorasses, Matterhorn in Eiger – kar je utrdilo njegov sloves vrhunskega alpinista.

Kasneje je nadaljeval z vzponi v najzahtevnejših stenah sveta, med drugim na Cerro Torre v Patagoniji ter v zahodni steni Annapurne I., kjer je leta 1991 v alpskem slogu preplezal prvenstveno smer – dosežek, ki velja za enega največjih v zgodovini svetovnega alpinizma. Sodeloval je na številnih odpravah na osemtisočake, vključno Yalung Kangom, K2, Mount Everestom in Annapurno I.. Plezal je tudi v Andih, na Novi Zelandiji in v ZDA, kjer je med drugim preplezal tudi znamenito steno El Capitan.

Žal se je njegova alpinistična pot tragično končala leta 1995 med poskusom vzpona na Gasherbrum IV v Karakorumu. Dosegel je višino okrog 7100 metrov, kjer ga je ujelo nenadno poslabšanje vremena. Njegovo truplo so našli korejski plezalci dve leti kasneje. Slavc počiva tam, v objemu gora, ki jih je tako ljubil. Slavc ostaja simbol neustrašnosti in predanosti alpinizmu, njegovi dosežki pa so navdih za generacije alpinistov po vsem svetu. Njegova zapuščina živi naprej v zgodbah, ki jih pripovedujejo gore, po katerih je iskal nove in vedno težje izzive.

Občutek imam, 
da mi je življenje postalo eno samo čakanje. 
Čas od enega do drugega vzpona. 
Čakanje na boljši vzpon, 
čakanje ne vem česa. 

Ne, saj nisem sam, vedno je nekdo z menoj. 
To so neskončna vprašanja: zakaj to in ne ono? 
Ljudje sprašujejo in jaz ne znam odgovoriti, 
zakaj samohodstvo.

Če soliram, ne tekmujem, 
če tekmujem, potem sem sam sebi edini nasprotnik.
Stena to ni, če jo zmorem sam. 

To je moj osebni izziv 
in če bom razočaran, bom jaz, 
to je moje samopremagovanje, 
to je moje iskanje, 
iskanje zadovoljstva, moči in svobode. 

Če hočem biti dober, moram solirati, 
to je moj pogoj. Tu ni naključij,
to ni izzivanje usode, to ni izpostavljanje.
To je potreba.

Slavko Svetičič - Slavc