Boka, Temperatura, WI 6+, X, 130 m, 2 h,
Prv. – Slavko Svetičič-Slavc in Silvij Černilogar (5.1.1993)
Silvij černilogar
Povem samo zato, ker imam čast do Slavca, če ne jaz nimam sam sebe za… Če ne bi bilo Slavca, boljše, da me ni, a razumeš… No, ne da me ni, ampak Slavkotu v čast, zaradi tega, kar je bilo. Moj delež je bil moj delež; samo, v bistvu, če Slav-kota ne bi bilo, ga ne bi bilo.
Rojen sem bil v Šebreljah, tako kot Slavko. Dobro sva se razumela.
No in enkrat smo se pač dobili tam v Teksasu pred trgovino, mislim, tam v Šebreljah in je rekel, da on bo šel jutri Boko plezat. Pa mi je šel kar mraz po hrbtu, uuuu, Boka, uuu…
Jaz sem tisti čas prišel ravno iz Amerike iz El Capa, ampak lednih izkušenj nisem imel hudih, po občutku pa sem vedno dobro šel. Če ti je dano, pa zmeraj hitro zagrabiš, kar ti paše, tako, da sem ga prav previdno vprašal:
»Ma ti, Slavko, a misliš, da obstaja mo-žnost, da bi šel jaz zraven?«
Kot da bi boga vprašal: a se ti lahko priklonim, lahko molim s tabo…
Nekaj časa je študiral, pa je rekel: »Ja, ker ti me najbolj poznaš in ti veš, kaj bo sledilo.«
No in tako sva se odločila in šla potem k njemu po opremo. Povedal sem mu, da nimam dveh cepinov, nimam vsega orodja. Jaz sem imel samo tega »cimberja«. Potem mi je on Grivele posodil, ravno tako Koflach šolne, dereze… Ma v glavnem, opremo mi je on posodil, tako da sem sploh lahko vsto-pil zraven njega noter.
Sam nisem imel občutka, niti vedel nisem, ne, kako bo, ker prej ravno toliko, da sem poizkusil cepine za tista dva cuga Končar-jevega žleba ali pa Kaskade, kar sem z Lo Duca Mitjem plezal, s katerim sva bila stalna soplezalca. Ta je tisti, ki ima gor Kekčevo domačijo, spet en tak markanten človek.
Sva šla, saj pravim, jaz nisem ravno vedel, kaj sploh bo. Jaz sem tisti čas imel še navadne čižme, gojzarje usnjene, dereze za navezat, da si moral dvakrat prej popravit vmes, če ne, so se ti snele. Potem pa je bilo to zame že luksuz: avtomatske dereze, Ko-flach šolne in Goretex obleke za čez… To je bilo že malo drugače.
Kdaj je bilo to? Leta 93? A 5.1.1993? Glej, nisem vedel, še za letnico nisem vedel, ker mene žene drugo…
No, v glavnem, potem smo šli k meni domov in je Slavc rekel: »Zdaj pa bomo morali v redu pojest.«
Itak sem mislil v redu pojest, že tako ali tako moraš jest. Potem pa je on povedal, kaj naštimat, recimo pašta karbonara, pa njoki, pa taka »fortna« hrana. Meni se je zdelo, ker jaz po navadi ne jem zelo, da sva tisti večer samo jedla.
No, potem smo brusil tiste… Mi je pokazal tiste fore: dereze nabrusit, cepine nabrusit. Tiste čase sploh nisem vedel, da se tole bru-si, ker nisem bil notri. Prej nisem bil v ledu, samo tehnika in pa prosto, kar je bilo še največ, je bil tisti Zodiac v El Capu. No potem pa še Vršac, no, tisto je bilo drugo, tisto je bilo lahko še hujše, no psihično, ne toliko fizično.
V glavnem, zjutraj sva se dobro najedla, morala sva vstat že ob štirih, da bi prišla ob deveti uri že ven iz slapu. No, midva sva ob deveti uri šele pod steno »prigoslala«. In ti-sti čas pride že sonce noter. Sonce je tam od devete do enajste ure. To so se kar lomili kosi ven, bilo je kot podor, šit!
Čakala sva enajsto uro, da pride spet senca in potem sva startala gor. Tisti dve uri vmes je bil še en ogromen odlom. Sva ča-kala, čakala, čakala, gledam gor, ravno tam, kjer pade voda noter na sredini slapu, se začne odmikat stena. Jaz sem buljil. Ti si pa gor pod steno, dobro, saj nisi v direktno v vpadnici. In se je začela lomit … Tista bela lisa je bil odlom ravno pred najinimi… Ko sem rekel, samo slikaj, slikaj… Tako, da ko je tista gmota padla dol, ko je priletela v tisti led v vpadnici, je bilo kot bomba.
Rečem jaz Slavcu: »Ti, a boš šu?«
Pa je rekel: »Jaz ja.«
No, pa je rešeno, jaz sem včeraj obljubil, da bom šel za tabo, če greš ti, moram tudi jaz, obljuba dela dolg. Tudi zaupal sem mu. Vem, da je bilo zelo kritično. Če ne bi bilo enega balvana, ga jaz od spodaj sploh ne bi mogel varovati, ker sem bil pa notri pod balvanom, sem se skril pred vsem kamenjem in ledom, ki je letel.
Midva sva šla gor po levi strani, če gledaš gor. Ključno je bilo mesto na začetku, par metrov v vstopu, ko si se moral dobesedno vreči v led, da si se »zahaklal«, potem pa je bilo par sveč in nato stena, kasneje pa je za-čel led. Vendar pa nisi smel siliti tja, ker si bil v vpadnici ledu in vode in vsega. Na drugo stran slapu ni zmrzovalo, ni bilo »poštukano«, ne bi mogel iti tja.
No, potem je prišel na drugo varovališče in jaz sem moral biti zelo nagel, da me ni kaj zadelo. Na koncu sem ga vprašal, zakaj nima čelade. Kot da bi jo jaz imel, ne, he, he… Ni-sva imela čelad. Pa te ubrani, če prileti tak kosledu na »krepo«, je vprašanje, kako… Čeprav že tisti čas, ko je on lezel – dobro, on se niti zavedal ni, ker je ravno prišel na varovališče, jaz pa sem ga ravno gledal – v tistem času se je odbil velik »taler« ledu in mu šel ravno nad glavo. Če bi Slavc takrat samo malo dvi-gnil glavo, bi se slabo končalo, vendar se niti zavedal ni, ko je šumelo mimo.
Ta prvi cug je bil zajeban, potem ta druga dva sta bila podobna, bi rekel, ni bilo toliko krize, zato ker sva se tudi umaknila ven z vpadnice. Tisto se mi je zdelo žur, uživancija. Na koncu pa je zadnjih deset metrov samo kamen, zid, voda je tekla zadaj in dva prsta ledu je bilo pripetega. Ni ga smel podret, ker je bilo spodaj toliko slabo varovanje, da če bi fuknu, bi šla oba v podn, stoposto. Hvala bogu mu je zneslo, tudi meni se tista šipa ni podrla, jaz tudi sopel nisem, ne, sem šel na tanko, z občutkom, ker se zavedaš, ne, da ko se enkrat podre, se podre. Tudi sam se razbiješ, kot glaž, če zares »gumpneš«.
Na vrhu sva bila zjebana, da sva samo eden drugega gledala, pa itak da se objameš, da rešiš to. Potem pa je na vrh prišel še nekdo, ki nama je prinesel rucak, ne toliko zaradi potrebe, ampak zato, da nama pride naproti.
Ko smo pol prišli v Žago, nam niso verjeli, vendar so potem videli Slavkota, kako je bil zmartran. Psihično je bil zmartran, bolj kot fizično, itak ker je vlekel še enega Silvijta za sabo… Ne, ne, saj sem bil tudi jaz zjeban. Potem v Vršacu, ko sem vlekel 1000 m naprej, sem videl, kako te nažge. Če se menjaš, pa je pol obremenitve manj. Čeprav, potem ko prideš na vrh in se nič ne zgodi, je »no problem«, žur.
Hvala bogu Slavcu, da me je povlekel noter, mi dal možnost, da sem z njim plezal. Mislim, z njim sicer nisem plezal, ker je bil prehud, da bi mu konkuriral, on je bil na koncu v bistvu profesionalec. Jaz pa imam levo nogo poškodovano in imam tri oprimke, četrti je samo za ravnotežje, imam potrgane živce in kite. Na kakšne hude ture se ne bi upal spraviti. Zato sem potem raje na suhi steni, ali ledu, ker si bolj na špicah.
Slavc je bil car. Je bil. Za mene je bil. Dobro, morebiti zato, ker sem ga drugače poznal kot drugi, ker se mi je tudi, ko sva bila sama, odprl, ker drugače ni bil ravno zgovoren. No pač, faca je bil. V glavnem je bil kot osebnost zelo trden, fiksen, kot alpinist pač mora biti. Saj pravim, odprt do ta pravega, drugače pa ni bil, da bi se recimo, razdajal, da bi poudarjal, jaz sem jaz. Bil zelo »na izi« človek, preprost kmečki fant v dobrem pomenu besede. Je pa lepo spoznat človeka, kot je bil Slavko, s katerim si siguren.
Slavc je zdaj gor, on je kip svobode. Njegovi zadnji posnetki niso v javnosti. Jaz sem jih slišal, hvala bogu, mi je bilo dano. Ko enkrat poveš, da telo zavrača komplet vse, gor ne moreš, dol ne moreš… Čeprav še zdaj ni potrjeno, ali je on celo šel gor in potem pri sestopu obupal. V glavnem, ni važno. To sploh zame nima pomena, kolikor ga poznam. Ni bistvo v tem, ali je on zlezel ali ne. On se je spravil sam s sabo, vedel je, da bo umrl v kraljestvu bogov.
Slavko Svetičič –Slavc (1958-1995)
Ko plezam, se lahko posvetim samo sebi. Naredim, kar sem sposoben. Ni drugega, ki bi me spodbujal ali vlekel nazaj. Sem samo jaz. Psihično sposobnost mi daje uspeh za uspehom. Včasih je bilo drugače. Včasih sem jaz koga priganjal, daj še malo, saj ni več daleč.
Velikokrat sem to doživljal. Kosem prvič plezal z dobrimi plezalci, sem jih občudoval. Kakšna energija, kakšna zagnanost. Z lučjo v očeh sem se veselil, da bi nekoč lahko stal med njimi. Majhen kot sem bil, vendar zelo bogat. Veliko plezalcev je plezalo celo življenje, pa nikoli niso stali na vrhu. Koliko je tako dobrih plezalcev? Nekaj jih je pokojnih, nekaj pa jih še živi. Verjetno so kje zapiti in čudni za ljudi. Rad bi bil z njimi, saj sem del njih.
Ko sem se vračala s Slapa ob Idrijci, kjer sem se pogovarjala s Silvijem Černilogarjem, sem zvočni zapis presnela na MP3 predvajalnik in ga odnesla Silvotu Blašku v bolnišnico v Šempeter. Po rutinski operaciji okrušenega kolenskega meniskusa se je stvar zapletla in moj prijatelj, ki bi se sicer preganjal po stenah Zahodnih Julijcev, je v bolečinah ležal na bolniški postelji. Kljub temu, da je glavna akterja, ki sta letos splezala Boko gledal le z vrha, je bila Boka tudi njegova zgodba in prav gotovo mu je pripadal tudi delček Boke izpred devetnajstih let.
Zvečer je prišla k njemu medicinska sestra in zapletla sta se v pogovor.
»A vi tudi kaj hodite v hribe?« ga je vprašala.
»No, hodim, pa tudi kaj drugega,« ji je rekel,
»malo plezam.«
»Jaz sem tudi imela brata, ki je plezal,« je rekla gospa.
»Ja, koga pa?« je zanimalo Silvota.
»Moj brat je bil Slavko Svetičič.«
In Silvota, moškega v zrelih letih, je medicinska sestra prijela za roko, kajti Silvo je jokal.
Zbrala in pripravila Helena Škrl
PAGE 46: Boka 1993