Anapurna je gora preizkušenj. Na njej so se kalila in preizkušala velika imena svetovnega alpinizma. Slovence je privlačila od samih začetkov našega himalaizma – na njej je temelje že leta 1969 postavila odprava pod vodstvom Aleša Kunaverja, uspehe je v njenem skalovju dosegla odprava pod taktirko Staneta Belaka, želel si je je Nejc Zaplotnik, kot velika želja, skoraj obsesija, pa se je zasidrala v Slavka Svetičiča. Ta se je pod njeno vznožje vračal, na njej doživljal svoje velike vzpone in padce. A Anapurna se Slovencem vse do leta 1995 ni vdala. 29. aprila 1995 pa sta končno na njenem vrhu stala brata Karničar. S tem trenutkom smo Slovenci sklenili krog vseh osvojenih osemtisočakov. Uspeh bratov je bil popoln, saj sta se z njenega vrha spustila s smučmi in s tem postavila nov mejnik svetovnega himalaizma. Poleg njiju je v tej odpravi zablestel tudi Tomaž Humar, ki ga je kot nekoč Slavka ta gora na neki način priklenila nase. Tudi on se je k njej še vrnil in poklonila mu je njegov zadnji uspeh.
Slavko Sveticic cut version: