Anapurna – Boginja žetve

Anapurna je eden najbolj znanih himalajskih vrhov. Glavni vrh sega 8091 metrov visoko. (Viki Grošelj)

Sedem let je imela Anapurna I pred Slovenci mir, leta 1990 pa so tvorili jedro mednarodne odprave, ki jo je vodil Hrvat Darko Berljak. Imeli so kar dva drzna cilja. Zimski pristop na vrh po nizozemski smeri, Slavko Svetičič pa naj bi poskusil s solo prvenstvenim vzponom v zahodni steni. Pričakale so jih zahtevne zimske razmere z nizkimi temperaturami, orkanskimi vetrovi in trdim, vodnim ledom. Četrtega decembra jim je uspelo doseči višino 6400 metrov. Takrat se je podrl ogromen ledeni serak in pometel spodnji del stene, po katerem so se vzpenjali. Ker bi bilo nadaljevanje prek severnih pobočij prenevarno, so načrt opustili. Zato se tudi Svetičič ni odločil za poskus v zahodni steni, saj je upal, da bi ob morebitnem uspehu lahko sestopil po zavarovani smeri prek severnih pobočij.

 

Dosežek samotnega plezalca

Vrhunskemu plezalcu Slavku Svetičiču sta Anapurna I in prvenstveni vzpon nanjo postala življenjski izziv. Leto 1991 je s svojimi dramatičnimi dogajanji, osamosvajanjem, vojno v Sloveniji in potem še na drugih območjih nekdanje Jugoslavije postavilo v ozadje vse drugo. Kljub temu je Slavko ostal zavezan svojemu cilju na Anapurni. Jeseni, ko so se razmere v Sloveniji za silo umirile, je sam odpotoval pod goro. Nestrpno smo čakali na novice. Dolgo jih ni bilo. Šele novembra pa je iz Nepala le prišlo razveseljivo sporočilo:

»V zadnjih dneh oktobra je Slavko Svetičič sam v štirih dneh preplezal osrednji del 2600 metrov visoke zahodne stene AnapurneI (8091 metrov) na alpski način. Vzpon zaradi izjemne zahtevnosti uvrščamo med največje dosežke svetovnega alpinizma in bo verjetno najboljši vzpon jesenske sezone v Himalaji. Povprečen nagib stene je 50 do 60 stopinj, največja naklonina 70 stopinj. Peta težavnostna stopnja v skali. Stena je izredno nevarna zaradi padajočega kamenja. Na grebenu na višini 7800 metrov ga je pričakal orkanski veter. V strahu za svoje prste ni vztrajal pri vzponu na vrh, čeprav mu je manjkalo le slabih 300 višinskih metrov ne pretežavnega sveta. Sestopil je po severnih pobočjih, koder je na vrh poskušalo priti več odprav. Uspelo je le dvema članoma odprave iz Leningrada. Ko se je Slavko po osmih dneh vrnil v bazo, njegovih nepalskih spremljevalcev ni bilo več. Odšli so proti dolini, misleč, da se ne bo več vrnil. V hudem snežnem metežu se je nekako le prebil do vasi Lete.«

Izjemen dosežek samotnega plezalca, ki mu je manjkala le še »češnja na torti«, to je vrh. Tega se je Slavko sam najbolj zavedal in takoj začel načrtovati, da se bo pod Anapurno še vrnil.

Leto kasneje, jeseni 1993, je bil Slavko Svetičič spet pod Anapurno, a tokrat pod južno steno. Odpravo je vodil Matjaž Pečovnik, poleg Svetičiča sta bila člana še zakonca Andreja in Franček Knez. Načrtovali so prvenstveni vzpon v alpskem slogu desno od angleške smeri. Knez je žal zbolel in so ga morali v dolino prepeljati s helikopterjem. Svetičič pa se je po temeljitem premisleku odločil za poskus solo vzpona. Drugega oktobra je vstopil in četrtega oktobra dosegel višino 6800 metrov. Zaradi prevelike nevarnosti padajočega kamenja je sestopil nazaj pod steno in čakal na ugodnejše razmere.

Šestega oktobra je znova poskusil. Sedmega oktobra zjutraj ga je med plezanjem zajel plaz in ga potegnil s seboj. Petsto višinskih metrov niže ga je izvrgel tik pred ledeniško razpoko v vznožju stene. Padec je začuda preživel. Kljub poškodovanim vratnim vretencem in drugim poškodbam je ostal pri zavesti in mu je uspelo poklicati bazo. Na pomoč sta mu prihitela vodja Pečovnik in gorski reševalec Klavdij Mlekuž iz ekipe TV Slovenija, ki je pripravljala dokumentarni film o odpravi. Oskrbela sta njegove poškodbe in ga še isti dan spravila do šotora pod steno, naslednji dan pa do baze, od koder so ga s helikopterjem prepeljali v Katmandu. Kljub resnim poškodbam si je dokaj hitro opomogel in nadaljeval z vrhunskim alpinizmom. Prav gotovo bi se pod Anapurno še vrnil, če se njegova življenjska pot ne bi dve leti pozneje končala v prepadnih vesinah pakistanskega Gašerbruma IV.

Link

This entry was posted in News. Bookmark the permalink.

Comments are closed.