Nedavno so minila tri desetletja od jeseni 1991, ko je v Zahodni steni Anapurne I (8091 m) slovenski alpinist Slavko Svetičič – Slavc v velikem slogu opravil solo prvenstveni vzpon, enega pomembnejših himalajskih podvigov sploh. Slavc je bil naš dober prijatelj in član zagrebških odprav na Mt. Everest po Velikem kuloarju leta 1989 ter na Anapurno I pozimi 1990. Ker sem bil do določene mere vključen v organizacijo njegovega odhoda leta 1991 v steno Anapurne, se ob fotografijah, ki sem jih posnel leto prej med pripravami na njegov vzpon, spominjam tega izjemnega dogodka pred 30 leti.
Zahodna stena Annapurne I (8091 m) je visoka skoraj 3000 m, v tistem času pa je bila v njej le ena smer (Messner–Kammerlander) v desnem delu stene, preplezana leta 1985.Slavc na zagrebški zimski odpravi 1990 »Anapurna I«, ko je načrtoval solo vzpon v zahodni steni in sestop po severni strani, po kateri so plezali ostali člani. Zaradi stalnih plazov so odnehali na 7000 m, zato je Slavc vzpon po steni preložil na naslednje leto. Zaradi njegovih – praviloma skrajno zahtevnih – solo ponovitev in prvenstvenih smeri ter izjemnih nizov hitrih vzponov v enem ali nekaj dneh v svetovnih gorstvih ga je stroka uvrstila med najizrazitejše alpiniste vseh časov. Žal mu je junija 1995 v Karakorumu pri plezanju prvenstvene smeri v južni steni Gasherbruma IV dolgotrajno snežno neurje onemogočilo nadaljnje gibanje in je zaradi podhladitve umrl na bivaku na višini 7100 m.Moja naloga v odpravi leta 1991 je bila, da organiziram logistiko, spremljam vzpon iz baznega tabora na 4300 m in – najpomembneje – da pri nepalski administraciji pridobim dovoljenje za vzpon v Zahodni steni. Takrat je morala za vsako odpravo državna planinska zveza (v tem primeru Planinski savez Jugoslavije) poslati pisno jamstvo za odpravo, da se je nato sploh lahko dobilo dovoljenje. Ker se je nekdanja država v tistem času močno razpadala, sem poleti 1991 nekako uspel izposlovati nepalsko garancijo za dovoljenje prek jamstva Planinske zveze Hrvaške, jeseni pa sem jo dobil na ime Zagreb Mountaineering Expedition.Žal zaradi vojne na Hrvaškem nisem mogel odpotovati s Slavcem. On je hitro prišel v bazni tabor, bil je dobro aklimatiziran in po nočitvi v majhnem šotoru je že 27. 10. na 5150 m vstopil v steno ter se isti dan povzpel za 1100 višinskih metrov do 6250 m.Po dolgi prečnici po zelo težkem in strmem ledu z naklonom do 70° se je povzpel na 6900 m in tam prenočil.Sledil je kombiniran teren do 7300 m in nočitev v že napol raztrganem šotoru.Tisti dan je prišel do območja v steni z izrazito močnim vetrom in je moral zaradi njegovih nevihtnih sunkov vzpon večkrat prekiniti. Dne 31. oktobra je dosegel 7950 m, blizu normalne smeri s severa, le še 140 metrov pod vrhom, vendar ga je veter prisilil k umiku na 7800 m, kjer je bivakiral.
Prvega novembra je bilo jasno, da zaradi močnega vetra ne more nadaljevati proti vrhu, zato je prečil na severno stran ter sestopil do 6300 m in tam bivakiral. Naslednji dan zvečer se je po sedmih dneh vrnil v bazni tabor. Nekaj Nepalcem, ki so mu ob prihodu pomagali nositi opremo do baznega tabora, je pred vzponom rekel, naj ga čakajo pet dni; oni so to podaljšali še za dva in tisto jutro odšli v prvo vas v vznožju gore, pri čemer so mu pustili šotor in opremo. Utrujenemu Slavcu zvečer ni bilo do postavljanja šotora, zato je osmo noč preživel na prostem in naslednji dan dohitel nosače.Slavčeva smer v Zahodni steni Anapurne I z ocenami.Približno dvajset dni po Slavčevem odhodu v Nepal mi je uspelo urediti, da tudi sam odpotujem tja in nato s Twin Otterjem nadaljujem do Jomosoma, od tam pa peš do baznega tabora. Vendar je prišla novica, da je Slavc že iz Leteja na poti v Katmandu, in to je najino srečanje na Thorong Peaku nekaj dni pozneje. S Slavcem sem se srečeval tudi v naslednjih letih, zadnjič pa za veliko noč 1995 v Paklenici. Sedel sem pri Dinku, ko je sproščeno oblečen šel po cesti proti kanjonu, mi pomahal in rekel, da gre malo na sprehod. Niti dve uri nista minili, ko se je vrnil k Dinku. Vprašal sem ga, kje je bil, on pa je odgovoril, da je solo preplezal »Velebitaša«!
