Tina Horvat – Obujanje spominov na prijatelja

Tina Horvat | Planiniski vestnik | junij 1997

Dne 3. julija bosta minili natanko dve leti, odkar nas je iz daljnega Karakoruma dosegla vest, da je pri poskusu šolo vzpona preko zahodne stene Gašerbruma nesrečno izginil Slavko Svetičič. Če smo se nekateri še nekaj dni slepili, da se mu ni zgodilo tisto najhujše, da se bo morda le od nekod pojavil in celo, da nas je Slavček samo malo potegnil in da se bo ves nasmejan oglasil iz kake eksotične dežele, smo hkrati tudi vedeli, da so to le naše skrite želje, slaba tolažba, plod boleče domišljije…

Odšel je tako, kot je tudi živel — za večino skoraj neopazno in skromno, preskromno. Čas pred nesrečo, ki nam je dokončno vzela dobrega prijatelja in vodilnega alpinista v svetovnem merilu, prav gotovo ni bilo njegovo najlepše obdobje. Ko ga je leta 1993 v južni steni Anapurne pobral plaz, kar je po čudežnem naključju preživel, je moral vse začeti znova. Kot otrok, ki se uči hoje, je po številnih zdravstvenih terapijah znova »splezal«. In še ne leto dni po nesreči opravil prvo šolo ponovitev (in drugo ponovitev nasploh) smeri Extreme Dream Walkerjevega stebra v Grandes Jorasses, kar je bil takrat priznano tehnično najzahtevnejši ledni vzpon v Centralnih Alpah, če ne na celem svetu. Če mu je Anapurna vzela moč in zdravje, mu trme prav gotovo ni. Kdo drug bi morda nesrečo na Anapurni razumel kot jasen namig usode, naj preneha z ekstremnimi vzponi, toda ne Slavc! Kako bi sploh lahko živel brez vrtoglavih višin, ko pa so bile te edini svet, v katerem se je dobro znašel, veliko bolje kot v nižinah!

Na prvi pogled tih in nepristopen se je dobro počutil le v kavbojkah in plezalni opremi. Jezik se mu je razvezal šele kasneje, ko je kaj dobrega preplezal. In v družbi ne ravno številnih dobrih prijateljev. Bil je individualist in še trmast povrhu, tako da ga marsikdo ni povsem dobro razumel. Njegovi pogledi so se marsikdaj kresali s pogledi drugih, pa se niti ni posebej trudil, da bi dokazoval svoj prav.

Bili so časi, ko so se vrhunski in tudi malo manj vrhunski vzponi primerno proslavljali, pa naj je bilo to v Trenti Paklenici, Chamonixu, Južni Ameriki ali na Himalaji. Tudi tisti, ki ga sicer niso mogli spoznati, so lahko ugotovili, da pravzaprav sploh ni tako nedružaben, kakor je bil videti ob prvem srečanju. Ko je leta 1986 prejel Bloudkovo nagrado za »Peklensko Diretissimo« v Cerro Torreju, nam je naslednji dan pripovedoval, kako nerodno mu je bilo, ker si je moral obleči lepo obleko. Vso pot od domačih Šebrelj do avtobusne postaje se je skrival, da ga ja ne bi kdo videl.

Materialne zadeve ga niso zanimale, razen tistih nujnih, ki so mu zagotovile, da je lahko plezal. Leta 1984 je pustil službo orodjarja v ETA Cerkno in se posvetil samo plezanju. Morda bi se bolje znašel v časih, ko denar še ni bil vladar osvajalcev nekoristnega sveta. Bil je preveč skromen, da bi se v tekmi za denar znal postaviti zase. Imel pa je svoj prav in ne poznam človeka, ki bi ga bilo težje prepričati v obratno kot Slavca. Ciljev mu nikoli ni zmanjkalo in njim je posvetil vse, vendar nikoli na račun drugih. Tudi diplomat ni bil. Govori se, da je znana francoska firma po njegovih navodilih izdelala nov tip cepina, direktor firme pa ga je hotel odpraviti s skromno miloščino. Slavc, ki mu ponosa ni manjkalo, je bil tako užaljen, da mu je taisti cepin pred nosom do ročaja zapičil v dragoceno leseno mizo in demonstrativno zapustil pisarno. Imel je pač tisto, česar mnogi nimajo in je verjetno prav zaradi tega dobil kakšno poleno več pod noge, kot si je zaslužil.

Vir: Horvat, Tina (1997). Obujanje spominov na prijatelja. Planinski vestnik, letnik 97, številka 6

https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-8XZRB6HX/322edace-3c9f-4822-aad6-c8ab0c9afec4/PDF