Ivano Ghirardini in Slavko Svetičič – Rêve Éphémère

Osebni spomini francoskega alpinista Ivana Ghirardinija na skupni vzpon s Slavkom Svetičičem leta 1994 v severni steni Grandes Jorasses. Objavljen je slovenski prevod izbranega dela njegovega zapisa.

Izvirni naslov: Ghirardini ou le jugement de Dieu (Ghirardini ali božja sodba)
Avtor: Ivano Ghirardini
Izvirna spletna objava: november 2006
Vir: Ghirardini ou le jugement de Dieu
Jezik izvirnika: francoščina
Besedilo: slovenski prevod

Ghirardini ali božja sodba

Leta 1994 so me Slovenci izzvali s svojim takrat najboljšim alpinistom, Miroslavom Svetičičem, imenovanim »Slavko«. Vedeli so za spletke pokvarjenih uradnikov departmaja 74 in za povsem pristransko obsodbo, ki mi jo je sodišče v Bonnevillu izreklo na podlagi ponarejenega dokumenta lokalnega kriminalnega podzemlja, ki se ga seveda nikoli nihče ne dotakne. Obsojen sem bil na štiri mesece pogojne zaporne kazni. Po vrnitvi Chiracovih političnih zaveznikov na oblast leta 1993 so postali upravni nadzori še bolj pokvarjeni.

Tako nisem bil prav nič pripravljen, razen morda psihično, saj so me vse te preizkušnje moralno okrepile. Hvala, pokvarjenci! Šlo je za čisto psihično moč.

Slavko pa je bil v vrhunski formi. Pravkar se je v nekaj urah sprehodil skozi ozebnik med Walkerjevim in Whymperjevim stebrom. Nato je šel v Courmayeur na pijačo in se prek sedla Col des Jorasses vrnil prespat v bivak Canzio. To dovolj pove o izjemnosti tega človeka. Prava sila narave. Plezalec v skali in ledu, ki je bil tako fenomenalen, da je bil bolj podoben nezemljanu kot človeku. Videl sem že veliko izjemno močnih alpinistov, toda to je presegalo vse, kar sem do tedaj poznal. Med njegovimi dosežki je bil prvi zimski solo vzpon po Harlinovi direktni smeri v Eigerju, ki ga je opravil v manj kot 24 urah. Marmier in njegova ekipa GMHM, ki jim francoski davkoplačevalci plačujejo počitnice, so za isti vzpon potrebovali več kot tri tedne.

In potem mi Slavko predlaga, da bi poskusila opraviti prvenstveni vzpon po ozebniku med Pointe Marguerite in Pointe Young. Lafaille in Twight sta si na njem že polomila zobe. Po približno 300 metrih se je obetala prava grozljivka: nekaj snega in ledu na skladovnicah nestabilnih skalnih plošč. Vse skupaj je že od daleč smrdelo po pasti, ampak dobro …

»Si nor, Slavko? Že leta skoraj nič več ne plezam. Nisem treniran in nisem aklimatiziran. Hodim samo še z enega sodnega postopka na drugega, od ene obsodbe do druge, od policijskega nadzora do davčne inšpekcije ali nadzora socialnih prispevkov. To je ves moj trening. Samo psihični. Edino zadovoljstvo mi je, da se lahko norčujem iz teh barab, ki služijo kriminalnemu podzemlju, teh podgan, bednih malih uradnikov. Pretvarjam se, da trepetam pred njimi, v resnici pa si mislim: če ti izmečki mislijo, da bom zaradi njih naredil samomor ali odšel, naj si to kar nekam vtaknejo.«

Slavko moje francoščine ni razumel skoraj nič, dojel pa je bistvo:

»Nič hudega, saj imaš izkušnje.«

Skratka, predlagal mi je nič manj kot preizkušnjo božje sodbe. Plezanje na življenje in smrt. Prvi, ki bi se ustrašil in odnehal, bi bil poraženec.

»Navsezadnje, zakaj pa ne?« sem si rekel. »Vedno sem vedel, da me nekaj varuje. Prav lahko preverim, ali je ta sila še vedno z menoj. In če že moram umreti, je bolje umreti v gorah kot na grmadi pod smrekami, kakor bi si želela tista hidrocefalna pošast Ballaloud.«

»Prav, greva, ampak ne vključi svojega turba že na začetku. Brez kakršnegakoli treninga bom pregorel že pri krajni zevi.«

»Prav,« je odgovoril Slavko. »Plezala bova izmenično v vodstvu, da boš lahko napredoval v svojem ritmu.«

Tako sva se iz Chamonixa odpravila proti Leschauxu. Moja prijateljica »Titinette« je slepo verjela vame. Vsaj ena oseba je še verjela v moje sposobnosti.

Naslednjega dne, okoli enih zjutraj, sva imela ravno toliko časa, da sva popila kavo, potem pa je Slavkov visokozmogljivi turbo že zarohnel kot Ferrarijev motor V12. Morda je hotel še pred poldnevom spiti pivo v Courmayeurju. Jasno mi je bilo, da bom pregorel.

Na srečo je bila sreča na moji strani. Že po prvih raztežajih sva morala priznati očitno: razmere so bile grozljive. Toda s človekom, kot je Slavko, očitno ni bilo težav. En sam klin na varovališču, v celotnem raztežaju pa nič! Začelo se mi je že malo smejati. Prvi, ki naredi napako, bo izpulil vse in oba bova poletela v globino. Toda »hiperturbo« je bil videti popolnoma samozavesten in ni razumel, zakaj sem vsakič, ko sem prišel na vrsto za vodstvo, v dvomljivih prehodih dodal nekaj varoval. Sčasoma se človek navadi. Navsezadnje je bil prav vsak gib dvomljiv. Če je Terray za Eiger dejal, da je stena z vsakim pridobljenim metrom postajala še bolj strma, čeprav je bila že tako skoraj navpična, je pri nama veljalo, da je bilo z vsakim metrom vse bolj nevarno. Prav tam sem lahko občudoval neverjetno mojstrstvo tega vražjega Slavka. Končno se je tudi sam odločil zabiti nekaj klinov, kar je pomenilo, da zanj plezanje ni bilo več zgolj sprehod.

Potem pa je zmanjkalo ledu. Ostale so samo še nestabilne skale v več kot 70-stopinjskem naklonu, bloki, ki so komaj čakali, da zgrmijo v praznino. Znova sva se morala sprijazniti z očitnim: skalnega skoka tik nad nama ne bova nikoli preplezala. Dva raztežaja sta bila neprehodna, razen če bi si hotela polomiti vrat. Zato sva bila prisiljena zapustiti ozebnik. Bil sem povsem izčrpan in umiral od žeje. Slavko je pripravil kavo. Na hitro sva jo popila, potem pa mi je na moje veliko presenečenje rekel: »Ciao.« Hiperturbo je ponovno vključil dodatno izgorevanje. Osupljivo. Povzpel se je na predvrh Pointe Young in se spustil prespat v Canzio.

Sam pa sem kot kakšen bedak ostal na razu. On je imel kuhalnik, eno vrv in del opreme. Povedal sem mu, da nameravam bivakirati, obiti tista dva neprehodna raztežaja in se nekoliko višje vrniti v ozebnik. On pa me je pustil tam in rekel sem si: »Sranje.« Po skalah je teklo nekaj vode, dovolj, da sem se lahko odžejal. Imel sem dobro suho salamo in nekaj kruha. Pravo razkošje! Pregledal sem opremo. Z eno samo 50-metrsko vrvjo premera 9 milimetrov ter nekaj klini, zatiči in vponkami sem lahko samo upal, da ne bom naletel na pretežke prehode. Kaj pa, če ne bo šlo? Kaj, če je imel Slavko prav, ko je odnehal? Sranje, sranje in še enkrat sranje!

Prižgal sem pipo in vso noč mirno kadil. Čeprav sem imel skoraj vsega premalo, mi tobaka, tako kot kapitanu Haddocku v Tintinu v Tibetu, ni manjkalo. Bedak, moral bi vzeti še konjak. Potem bi bil to pravi hotel s petimi zvezdicami. Bivak v severni steni Grandes Jorasses je vedno nekaj najboljšega. Takšnih trenutkov človek ne sme zapraviti.

Naslednjega jutra je bilo že na začetku vse odločeno. Po nekoliko tveganem spustu po vrvi sem se znašel nazaj v ozebniku in sledilo je nekaj naravnost čudovitega. Če je bilo prejšnji dan plezanje zgolj nevarno, je bil tokrat užitek popoln. Nikoli zares težko. Nikoli težje od pete stopnje in nikoli preveč strmo. Fantastičen pogled na bližnjo smer Couzy–Desmaison. Sama sreča. Prihod na škrbino je bil pravo razodetje. Končno odličen granit in jasne, čiste razpoke. Da sem jih našel, sem moral preplezati 850 metrov.

Ko sem popoldne prispel v Canzio, je Slavko že zdavnaj odšel. Sam pa sem se počutil čudovito. Trenutek miru, preden se vrnem v pekel pokvarjenih oblastnikov in mafijskih mrhovinarjev. Prekleto, vsaj tukaj mi ne morejo težiti! Še naprej sem kadil tisti grozni črni tobak, ki ti skoraj raztrga usta, in občudoval zvezde. Smejalo se mi je ob misli na Titinette. Nikoli ni razumela, kako lahko uživam v tako odvratnem tobaku. Močnejši ko je, bolj mi je všeč.

Za alpiniste, ki bi želeli ponoviti smer Rêve Éphémère

  1. Smer poteka po ozebniku med Pointe Marguerite in Pointe Young ter se konča na škrbini med obema vrhovoma.
  2. V smeri manjka skalni skok v dolžini dveh raztežajev, ki ga med prvenstvenim vzponom ni bilo mogoče preplezati, ker je bil neprehoden.
  3. Zgornji del ozebnika je resnično čudovit, smer pa poteka bolj na strani Pointe Marguerite kot Pointe Young.
  4. Ozebnik je zaradi visokih temperatur izginil, od tod tudi ime Rêve Éphémère – Minljive sanje.

French original:

Ghirardini ou le jugement de Dieu
Pour comprendre, il faut lire tout le Blog et ce dernier post sert de conclusion.
Au cas ou vous n’auriez pas compris certains paramètres, je vous invite à visiter d’autres blogs comme :
http://orphisme.blogspot.com/
http://uneange.blogspot.com/

En 1994, les Slovènes me lancent un défi avec leur meilleur alpiniste du moment Miroslav Sveticic dit “Slavko”. Ils sont au courant des magouilles des ripoux du 74 et de la condamnation de totale complaisance prise par le TGI de Bonneville à 4 mois de prison avec sursis, sur un faux habituel de la ripou pègre locale qui elle n’est jamais inquiétée, cela va de soit. Les contrôles administratifs encore plus pourris avec le retour de la chiraquie au pouvoir en 1993.
Aucune préparation donc, sauf peut être ce renforcement moral que donne toutes ces épreuves. Merci les ripoux ! De la mentale pure.
Slavko est hyper affûté, il vient de se balader dans la goulotte entre la Walker et la Whymper en quelques heures. Il est allé boire un verre à Courmayeur et est remonté par le col des Jorasses pioncer à Canzio. C’est dire toute la classe du bonhomme. Une vrai force de la nature. Un grimpeur en rocher et en glace qui ressemble plus à un extraterrestre qu’à un humain tant il est phénoménal. Pourtant j’en ai vu des costauds, mais là c’est plus fort que tout ce que j’avais vu. A son palmares, on note qu’ il est l’auteur d’une première en solo hivernal de la directe Harling à l’Eiger en moins de 24 h. Marmier et son team GMHM, payé par le contribuable français pour prendre des vacances avait mis plus de trois semaines.
Et voilà que Slavko me propose de tenter la première de la goulotte entre la Marguerite et la Young. Lafaille et Twight s’y sont cassé les dents. Une horreur probable au bout de trois cent mètres avec un peu de neige et de glace sur des piles d’assiettes. Cela sent le piège à plein nez, mais bon, ….
“T’es pas fou Slavko, cela fait des années que je ne fait presque plus rien. Je ne suis ni entraîné, ni acclimaté. Je passe d’un procès, une condamnation, un contrôle de police, un contrôle fiscal, un contrôle d’urssaf à l’autre. C’est mon seul entraînement. Il est juste moral. Juste le plaisir de me foutre de la gueule de ses saloperies à la solde de la pègre, ces rats de petits fonctionnaires minables. Je fais semblant de trembler, mais dans ma tête je leur dit à ces raclures que s’ils croient que je vais me suicider ou partir, il peuvent toujours se le mettre ou je pense”.
Slavko ne compris rien à mon français mais juste l’essentiel:
“C’est pas grave, t’as l’expérience”.
Bref, il me proposait rien moins que l’épreuve du jugement de Dieu. Une grimpe à mort. Le premier qui se dégonflerait serait le perdant.
“Après tout, pourquoi pas ? me suis je dit dans ma tête. J’ai toujours su que quelque chose me protégeait. Autant voir si cette chose est toujours là. Et puis, à mourir, autant que ce soit en montagne que dans un bûcher sous les sapins, comme avec ce monstre hydrocéphale de Ballaloud.
-Ok, on y va, mais ne sort pas le turbo dès le début, sans aucun entraînement, je vais carboniser dès la rimaye.
-Ok fit Slavko, on fera en réversible comme cela tu pourras monter à ton rythme. “
Et nous sommes partis de Chamonix pour Leschaux. Ma copine la “Titinette” avait une confiance aveugle. Au moins une en qui croyait en moi.
Le lendemain , vers une heure du matin, juste le temps de boire un café et le turbo hyper compréssé de Slavko ronflait comme une ferrari V12. Peut-être voulait-il se boire sa bière à Courmayeur avant midi. C’est sur, j’allais exploser.
Heureusement la chance était avec moi. Dès les premières longueurs, fallait se rendre à l’évidence, les conditions étaient épouvantables. Mais bon, avec un gars comme Slavko, pas de problème, un seul piton au relais et rien sur toute la longueur! Je commençais à me marrer un peu. Le premier qui fait une connerie, il arrache tout et on va tous les deux en bas. Mais l’Hyperturbo semblait en totale confiance et ne comprenait pas pourquoi chaque fois que c’était mon tour de passer en tête, je rajoutais quelques protections dans les passages “douteux”. Et puis on s’y fait. De toute façon, tous les pas étaient douteux. Si pour Terray, plus il montait dans l’Eiger, plus “la paroi déjà verticale se redressait encore” , dans notre cas, plus on montait et plus s’était craignos. C’est là que je pu admirer la classe incroyable de ce diable de Slavko. Il se décidait enfin à pitonner un peu, ce qui voulait dire qu’il n’était plus en ballade.
Et la glace vint à manquer. Plus que des cailloux instables à plus de 70 degrés, des blocs qui ne demandaient qu’à partir dans le vide. Il fallait se rendre à l’évidence une fois de plus, jamais nous ne passerions le ressaut juste au dessus de nous. Deux longueurs infaisables, sauf à se rompre le cou. Et cela nous obligea à sortir de la goulotte. J’étais mort de soif et de fatigue. Slavko prépara un café. Nous le bûmes rapidement et à ma grande surprise, il me dit ciao. L’hyper Turbo avait remis la post combustion en route. Impressionnant. Il monta au sommet de l’antécime de la pointe young et redescendit dormir à Canzio.
J’étais comme un con sur l’éperon. C’est lui qui avait le réchaud, une corde, et du matos. Je lui avait fait part de mon intention de bivouaquer, de contourner les deux longueurs infaisables et de reprendre la goulotte juste au dessus. Et il m’avait planté là et j’ai dit merde. Un peu d’eau coulait sur les rochers. assez pour boire. Un bon saucisson et un peu de pain. Royal quoi! Je triais le matos et avec juste une corde de 50 m en 9mm, quelques clous, coinceurs et mousquetons, fallait pas que je tombe sur du trop dur. Et si cela ne passait pas ? Si c’est Slavko qui avait vu juste en renonçant ? Merde , Merde et merde ! J’ai allumé ma pipe et j’ai fumé paisible toute la nuit. Si j’étais légé en tout, comme le capitaine hadocq dans Tintin au Tibet, je ne manquais pas de tabac. J’étais con, j’aurais du apporter aussi du cognac. Cela aurait été un vrai palace. Un bivouac en face nord des Jorasses, c’est toujours le top. Faut pas les gacher ces moments.
Le lendemain, les dés furent jetés d’entrée. Je me suis retrouvé dans la goulotte après un rappel un peu craignos et ce fut la merveille des merveilles. Autant la veille ce n’avait été qu’une escalade dangereuse, autant ce fut le plaisir le plus absolu. Jamais difficile. Jamais plus dur que du V, jamais trop raide. une vue fantastique sur la voie Couzy Desmaison juste à coté. Que du Bonheur. L’arrivée à la Brèche fut un enchantement. Enfin du super granite, des fissures franches. Il avait fallut faire 850m pour les trouver.
Lorsque j’arrivais à Canzio dans l’après midi, Slavko était parti depuis longtemps. Moi j’étais trop bien. Un moment de paix avant de retourner dans l’enfer des chiens de ripoux et des mafieux charognards. putain, ici au moins, il viennent pas m’emmerder Et j’ai encore fumé cet horrible tabac noir qui vous arrache la gueule en admirant les étoiles. Je me suis marré en pensant à titinette. Elle ne comprend pas que je puisse aimer des tabacs aussi infects. plus c’est fort, plus j’aime Epilogue: La pègre chamoniarde et les ripoux 74: Ghirardini, il grimpe encore, malgrè tout ce qu’on lui a fait depuis 1986. Il est temps d’en remettre une couche et de reprendre le travail de démolition. Ce n’est qu’une question de patience, même s’il a la peau dure Résultat: 18 mois de prison dont 4 fermes au lieu des 4 avec sursis prévus au début + 8 mois fermes supplémentaires à la soit disant demande de mon ex. Si après cela il grimpe encore, on verra. La pègre chamoniarde et les ripoux 74: Ghirardini grimpe toujours, il a ouvert une voie nouvelle à la pointe Durier avec des clients, classée ED!-Oui, et puis il a réussit la Walker avec un client pendant que Profit perdait le sien au Tacul. Il se fout de nous, c’est pas possible. -Il faut demander au TGI de Bonneville de le liquider définitivement, cela ne peut plus durer!L’Ange: Il est temps d’intervenir et de protéger ce guide contre les malfrats du 74, les sordides ripou fonctionnaires de haute savoie et toute cette racaille au service de la bete 74 ! A l’attention des alpinistes qui voudraient refaire Rêve Ephémère: 1. La voie est la goulotte entre les pointes Marguerite et Young et sort à la brèche entre les deux pointes. 2. Il manque un ressaut de deux longueurs qui n’a pas pu être fait lors de la première ascension car il était impraticable. 3. La fin de la goulotte est vraiment très belle et l’ascension est plus coté Marguerite que Young. 4. La disparition de la goulotte d’où le nom Rêve Ephémère a été due aux fortes chaleurs.

http://escrocs74.blogspot.com/2006/11/ghirardini-ou-le-jugement-de-dieu.html