Ko smo se z Slavkom Svetičičem – Slavcem srečali kje v hribih, je skoraj vedno rekel: »Pubi, grema v griče.« Zanj je bilo »it v griče« vse: ali je šel po ravnini, v klanec, plezat severno ali južno steno – vedno je šel »v griče«. Tak je bil Slavc.
Rodil se je tam, kot je bilo že povedano, na planoti, od koder je lahko gledal proti jugu, na severne stene Govcev in Poldanovca, kjer je pozneje tudi plezal. Kasneje, od tam, kjer je živel, je gledal proti Julijskim Alpam, v njihove južne stene – in verjamem, da ga je to zelo zgodaj prevzelo. V alpinističnem odseku v Idriji je postal aktiven zelo hitro, še v mladih letih.
Ko smo organizirali odpravo v Južno Ameriko na Aconcaguo, je tudi on postal član te odprave. Z nami sta bila med drugim zdravnik dr. Andlovic in Tamara Likar. Naš cilj sta bili južna in vzhodna stena in v treh navezah smo ta cilja tudi dosegli.
Deset dni smo se aklimatizirali, opazovali stene, se dvigovali do višine okrog 6000 metrov in več, preučevali linije, poti plazov in vse ostalo, kar spada zraven. Potem smo začeli razmišljati, kje in kako vstopiti v steno. Dr. Andlovic je skrbel za zdravje – španskim alpinistom je med drugim operiral prste, nam meril tlak in pulz, Slavcu je popravljal zobe. Takrat je bil eden najbolj cenjenih zdravnikov v Himalaji; že petkrat je bil tam in šestič se nam je pridružil na odpravi na Aconcaguo.
V južni steni so Slavc, Milan Černilogar, Biščak in Škamperle v nekaj manj kot štirih dneh preplezali francosko smer, po štirih dneh na vrhu proslavili vzpon in sestopili po severni strani. V Buenos Airesu so nas sprejeli tudi Slovenci v slovenskem društvu Triglav, večinoma Primorci, med njimi tudi ljudje iz cerkljanskega konca. Ko smo prišli domov, je bil vsak od nas že z mislimi pri novih stenah in novih smereh. Slavc je bil med tistimi, ki so v stenah iskali najlepše, naravne linije.
V letih doma smo plezali, kolikor se je le dalo. Slavc je leta 1984 praktično postal profesionalni alpinist – plezal je in plezal, vse drugo bi bilo zanj narobe.
Takrat sta se s Pavletom Kozjekom odpravila v Yosemite, kjer sta preplezala vrsto zanimivih smeri. Tisti čas so bili v yosemitskih stenah tudi drugi slovenski alpinisti. Pavle in Slavc sta preplezala zelo zahtevno tehnično smer v steni El Capitana, v kateri sta preživela približno pet dni. Če si steno pogledaš s strani, si lažje predstavljaš, kako je viseti v njej teden ali dva.
Ko se je vrnil domov, je Slavc ves čas razmišljal o novih stenah. Ta stena, Vprta vrata, je zelo nevarna – tri smeri v njej so njegove. V steni Luska je bil udeležen pri prvenstvenih vzponih. Veliko svojih smeri je plezal sam in njegove smeri so postajale vedno težje. V Mangartu je plezal ogromno, tako na taborih kot sam.
Bil je tudi oskrbnik koče na Mangartu in je med službo večkrat »prilaufal« v steno ter soliral po eno ali dve smeri. Pozimi se je plezanju posvečal enako kot poleti. Tukaj velja omeniti prvo ponovitev smeri, ki sva jo z bratom preplezala v kuloarju Belega traku – Slavc jo je soliral, potem preplezal še eno smer nad njo in skupaj opravil res veliko dejanje: v enem kosu je neprekinjeno plezal približno 17 ur.
Iz domačih hribov ga je pot prvič peljala v Himalajo, v Nepal. Leta 1985 smo odšli na Jalung Kang. Po pristanku v Katmanduju smo spoznavali tamkajšnje vere, ljudi, običaje in nabavljali opremo. Peš smo hodili skoraj tri tedne, da smo prišli do višine okoli 5000 metrov na Pangpemi, kjer smo postavili bazni tabor in začeli s plezanjem.
Vodja odprave je bil Tone Škarja, bilo nas je približno 12 alpinistov. Plezali smo novo smer in opravili prvi pristop na Jalung Kang. Slavc je bil takrat prvič v Himalaji in dosegel višino približno 7500 metrov. Na vrh sta prišla Borut Bergant in Tomo Česen, vendar je Bergant na žalost umrl na sestopu. Odpravo smo zaradi tega prekinili in se vrnili domov.
Kmalu po vrnitvi je bil Slavc spet v steni Planje – lepi, mogočni steni, v kateri je bilo v času, ko smo začeli plezati, le nekaj smeri, danes pa jih je več kot štirideset. Veliko je plezal s Frančkom Knezom – skupaj sta bila v Marmoladi, kjer sta v enem poletju preplezala več smeri, plezala sta tudi v Loški steni, poleti in pozimi.
Jeseni 1985 nas je pot odpeljala v argentinsko Patagonijo. Naš cilj je bila nova smer v vzhodni steni Cerro Torreja. Gavčo Gera nam je s konji pomagal nositi opremo v bazni tabor Maestri. Takrat smo imeli privilegij, da smo dejansko živeli v hribih; danes je tam naselje oziroma mesto in je bivanje v naravi, kot smo ga imeli mi, strogo prepovedano.
Stena je bila izredno zahtevna. Najprej smo morali pod njo znositi vso opremo. V pobočju tik pod vstopom smo si skopali votlino, iz katere smo vstopali v steno. Razdeljeni v tri naveze smo plezali neprestano naprej, le redko smo se srečali v bazi.
Novoletno večerjo smo praznovali kar tam, naslednji dan pa bili spet v steni. S Pavletom Kozjekom sva v navezi doživela štirinajstdnevno poslabšanje vremena, ko smo praktično samo kopali. Iz istega mesta lahko vidiš steno obsijano s soncem ali pa popolnoma zasnežena, ko je od spodaj navzgor vse zarajhano – takrat tam res nimaš kaj iskati.
Sneg nam je zasul našo votlino, saj je ta počila. Enkrat sta naju prišla obiskat Johan in Slavc, da bi naju zamenjala, a sva z Pavletom vztrajala in rekla, da bova, če sva začela, tudi to rundo sama končala.
Ko se je vreme izboljšalo, so se nama pridružili še Silvo, Franček in drugi. Slavc si je med treningom žal zlomil prst, 16. januarja pa smo stopili na vrh in dosegli svoj cilj. Za nekatere je bila to prva in edina pot v Patagonijo, za Slavca pa ne.
Pogosto je prihajal k meni na Goriško. Skupaj sva skuhala kakšno pašto, spila kakšno steklenico vina in šla plezat v steno Lijaka, ki je visoka do 80 metrov. Ko ga je »prijelo«, je rekel: »Daj mi padalo,« in je odletel. Brez težav je skočil s padalom – strahu pred višino in izpostavljenostjo ni imel.
Veliko je plezal v stenah Jerebice in Šit, kjer je nenehno odkrival nove smeri in opravljal težke ponovitve. Posebej se spominjam slapu Boka, ki sta ga prvič preplezala Slavc in Silvo Černilogar. Na levi je Boka, ko po zraku leti voda, ko zmrzne, pa nastane izjemen ledni slap – to ni dano preplezati prav mnogim.
V steni Eigerja, Matterhorna in Grandes Jorasses je Slavc pustil zelo globoko sled. V Eigerju je klasično smer in Harlinovo smer resnično zasoliral – to je bilo izjemno dejanje. V 26 urah je neprekinjeno plezal in opravil vzpon, za katerega so drugi pozimi potrebovali tudi po 42 dni. Na Matterhornu je plezal smer bratov Schmid, največje delo pa je opravil v Grandes Jorasses, kjer je z Silvotom in Johanom preplezal smer Rolling Stones, kasneje pa v opravil še vrsto solo vzponov – med drugim v smereh Manitua in Extreme Dream v Walkerjevem stebru. Med francoskimi alpinisti je bil zelo cenjen.
Leta 1987/88 sta z Milanom Romihom odšla v Argentino. Milan je tam že imel splezane nekatere smeri, skupaj s Slavcem pa sta preplezala dve smeri: po grebenu na južni vrh in nato je Slavc po francoski smeri 10 ur sestopal. Zatem sta splezala še smer Roleta, zelo zahtevno in zaradi visečega seraka tudi izredno nevarno. Slavc je imel v Patagoniji še veliko ciljev in želja, a vsega človek ne more.
O hribih in plezanju je imel zelo jasno sliko – natančno je vedel, zakaj gre v gore in kaj hoče.
Po odpravi v Ande in plezanju v Novi Zelandiji se je leta 1988 v Karakorumu pridružil jugoslovanski odpravi na K2, ki jo je vodil Tomaž Jamnik. Nato je bil član hrvaške odprave v severni steni Everesta – Čomolungme, kjer so plezali avstralsko smeri in prišli do približno 8000 metrov. Slavca je takrat plaz odnesel okoli 300 metrov; ostal je živ, a je utrpel poškodbe vezi.
Leta 1991 je preplezal zelo težko smer v Anapurni in izstopil visoko v steni, a zaradi izredno slabega vremena ni šel na vrh. Po severni steni je v dveh dneh sestopil »na suho« in se vrnil živ in zdrav. Če bi šel do vrha, bi morda ostal tam. Kasneje je z Italijani plezal v zahodni steni Makaluja do višine okoli 7700 metrov, nato pa še višje, do približno 8000 metrov.
Anapurne so bile zanj zelo pomembne. Na zadnji odpravi na Anapurno leta 1993 ga je odnesel plaz. Franček Knez, ki je plezal z njim, je imel težave s srcem, Slavca pa je plaz odnesel in so ga komaj rešili.
Ponovno se je vračal v Karakorum, k vrhovom, kot je Čogolisa, kjer je ostal Hermann Buhl. Slavc je vstopil v steno in nekje tam, pod Gašerbrumom IV, danes počiva in nas – upam – še vedno opazuje.
V knjigi Solitario italijanskega alpinista in novinarja Fabia Palme so zapisane tudi njegove misli in vzponi. Palma ga je označil za »velikega volka samotarja« – tako sem ga jaz opisal njemu in takšen je tudi bil.
V njegov spomin smo slovenski alpinisti po njegovi smrti preplezali še dve prvenstveni smeri.
Težko je v nekaj besedah povedati zgodbo o Slavku Svetičiču, s katerim sva bila dobra prijatelja. Moram reci da jih je dosti »skuhal«, tako da bi avto težko peljal, ampak kljub temu je bil možakar, kot je treba.