Spoznal sem ga, ko sem plezal s prijateljem v Paklenici: na tretjem sidrišču sem varoval, ko je naenkrat nekaj prišumelo in je Slavc prisoliral mimo z enim preprostim »zdravo, zdravo«. Začela sva pogovor, skadila cigareto, potem smo se skupaj spustili pod steno in od tistega dne naprej smo začeli tkati prijateljsko vez, ki je postajala vedno močnejša – ne samo z mano, ampak tudi z ostalimi Štajerci, z Danijem, Acetom, Dušom, Frančkom, Matjažem, tako da je Slavko na Štajersko pogosto prihajal ne samo zaradi plezanja, ampak tudi zaradi druženja.
Od vseh mojih odprav mi je bila najljubša tista, ko sva šla s Slavcem v južno steno Aconcague. Tako raztresena, kot sva bila, sva kupila karto Ljubljana–Pariz–Buenos Aires, in ko sva prišla tja, nisva imela vize; rekli so nama, da imava dve možnosti – vrnitev v Pariz ali let naprej v Santiago (Čile) z istim letalom – in seveda sva izbrala Santiago. Malo naju je bilo strah, ker nisva imela denarja za novo karto in nisva vedela, kdaj bo katera stevardesa prišla in nama to zaračunala, zato si nisva upala naročiti niti piva niti vina. V Santiagu sva uredila vse potrebno in se s taksijem odpeljala proti Mendozi (Argentina).
Na strmem klancu proti Puente del Inca nama je zakuhal avto, a ker je bil šofer dober, je zadevo hitro rešil, midva pa sva nadaljevala pot in pristala pri družini Erike in Karine, ki sva ju poznala že od prej. Tam je zadišalo po asadu in odlični hrani, po kateri je bila Erika zelo znana.
Po nekaj dneh počitka sva se odpravila na aklimatizacijsko turo v stene Vallecitosa, kjer sva preplezala dve prvenstveni smeri. V tistih hribih sva dočakala tudi novo leto – vsak s svojo škatlo cigaret in tanko spalno vrečo; tako zelo naju je zeblo, da sva si obljubila, da česa takšnega za novo leto ne bova več počela.
Naslednji dan sva se povzpela na El Plato, v ozadju pa so se že kazali brisi Aconcague, in ko sva kasneje čakala na prevoz nazaj v Mendozo, sva si privoščila nekaj dobrot, ki sva jih pustila na dostopu, malo zadremala, nato pa naju je Karina spet odpeljala v mesto.
Od tam sva se vrnila v Puente del Inca, izhodišče za južno steno Aconcague, kjer sva dobila dobro ponudbo teh Arijerasov (nosači z mulami): rekli so, da če upava preživeti noč ob šanku z njimi in če bova tako dolgo pila kot oni, da nama uredijo dostojen transport do stene.
Tako sva odjahala, ne preveč spočita, proti južni steni; mislila sva, da bova že drugi dan vstopila vanjo, a so naju tako bolele ta zadnje, da sva morala še dva dni počivati in samo opazovati steno.
Prvi dan plezarija ni bila posebej težka, bila je predvsem dolga, dokler nisva našla lepe police, na kateri sva bivakirala in preživela noč.
Naslednji bivak je bil precej drugačen: dolgo sva čakala, da se je polegla nevihta, šele potem sva se spravila v spalne vreče, pred tem pa sva imela cel dan izredno težko plezarijo – v zelo čudni skali, ki ni omogočala dobrega varovanja, bila je prekrita s tankim ledom, kamni pa so bili kot nalepljeni v steno.
Smer sva priključila na zahodni greben; jaz sem sestopil po zahodnem grebenu, Slavko pa je nadaljeval na vrh in naslednji dan sestopil po francoski smeri, kar je bilo izredno dejanje, o katerem so dolgo pisali časopisi v Mendozi. Midva sva si v Puente del Inca privoščila zaslužen počitek – takrat se je tam še dalo kopati v vročih vrelcih, danes pa to prodajajo kot naravno znamenitost in kopanje ni več mogoče.
Pozneje sva se vrnila pod južno steno in v njenem srednjem delu preplezala smer Ruska ruleta, izredno težko smer, pri čemer sva imela veliko srečo: ponoči se je Slavcu med prečko snela dereza in ravno ko si jo je nameščal nazaj, se je usul ogromen plaz, ki bi naju gotovo odnesel. Po tem sva pospravila opremo in se preko Rio de Janeira vrnila domov.
Nekaj mesecev zatem smo se udeležili odprave na K2, ki jo je vodil Miško Jamnik. Slavc je bil edini, ki si je upal po Islamabadu hoditi v kratkih hlačah skupaj s Šravfom, vendar je to trajalo samo nekaj ur, nato sta si oba nadela dolge hlače, ker je bilo preveč čudnih dotikov… Pot do K2 je trajala 14 dni, imeli smo ogromno časa za podoživljanje spominov in spoznavanje navad domačinov, to pa je bila tudi ena naših najdaljših odprav – v baznem taboru smo bili 72 dni.
Čeprav smo v štirinajstih dneh dosegli višino 8000 metrov, vreme ni več dopuščalo resnega poskusa, zato smo se vmes bodisi mastili z dobrotami bodisi počivali.
Na eni od fotografij je Šrauf v šotoru, ob njem pa Slavko, ki je bil hitro naprošen, da ga ostriže; ko je bil Šravf zadovoljen z novo frizuro, smo se mu dali uredit še vsi ostali, enega za drugim.
Na zimski odpravi na Anapurno se je Slavko prvič zaljubil v zahodno steno Anapurne in v tistem času, je začel s svojimi težkimi solo vzponi, ki jih nismo več mogli dohajati – njihova kvaliteta se je dvignila zelo visoko in postavila meje izjemno visoko.
Omenim še anekdoto, ki mi jo je Slavko povedal po tisti sezoni, ko je splezal Manituo v Jorassih, Harlinovo smer v Eigerju in Bonattijev steber v Druju. Takrat je živel pri prijateljici v Saint-Gervaisu, v luštni leseni hišici, in rekel je, da bo naredil en zaključek sezone, da se bosta malo poveselila; ravno tisti dan je na bližnji livadi pristal helikopter, v njem pa novinar chamoniške televizije, ki ga je hotel odpeljati v Chamonix na intervju. Slavko je rekel, da danes ne more, ker praznuje, lahko pridejo naslednji dan – in so res prišli, naslednji dan je dal intervju. To lepo pokaže, kakšen je bil: do slave mu ni bilo, plezal je zase in za svojo notranjo pot, ki jo je imel pred seboj.
Bil je tudi edini Slovenec in eden redkih svetovnih alpinistov, ki so ga chamonijski vodniki povabili, da stopi v njihove vrste, a v tistem času za to ni imel časa, saj je opravljal vzpone, ki so ga postavili v sam svetovni vrh. Takšnega Slavca se bom spominjal in tudi vsi ostali, v nekem večnem spominu, za vedno.
Slava mu.
Šebrelje, 22.6.2025