Milan Černilogar – spomini na mladost

Milan Černilogar | 30. obletnica za Slavca, Šebrelje | 22. jun. 2025

Zdi se mi, da sem bil nekakšen začetek te zgodbe. Slavca nisem poznal, dokler se nisva srečala v orodjarni. Bila sva si precej podobna: oba polna energije, vedno pripravljena na kakšno norost. S kolesi sva hodila v službo, zvečer pa tekla. Drugi so naju imeli za čudaka, a takšni časi so bili.

Kmalu sva začela hoditi tudi v hribe, pozimi in poleti. Nekje sva dobila vrv in se odpravila plezat na Peči, kjer je danes Novi vrh. V smeri so bili že klini, ki jih je pustil Humar. Ko danes pomislim, sva tam počela marsikaj precej nenavadnega.

Leta 1977 naju je v roke vzel Marko Makuc, član AO Železničar, ki je bil že izkušen alpinist. Peljal naju je v Tumovo smer v Lepem Špičju. Še zdaj ne vem, kako smo hodili, a na vrh smo prišli ponoči. Snežilo je, zato smo bivakirali pod nekakšno marelo, naslednji dan pa sestopili v dolino.

Ne vem več natančno, kako sva se odločila za alpinistično šolo v Idriji. Bila sva še precej neizkušena, vendar so naju lepo sprejeli. Načelnik je bil takrat Stane Mulavc. Kmalu se je oblikovala skupina, v kateri smo bili Poljanec, Svetičič, Sedej, Galtar, Emil Tratnik in še drugi. Začeli smo plezati po svoje — drugače kot danes, a z veliko vnemo.

Hodili smo v Francijo in Dolomite ter tam doživeli marsikaj. Eden mojih najlepših spominov je, kako sva s Slavcem sama obtičala v Chamonixu, brez denarja in brez avtomobila. Do Trsta sva se odpeljala z italijanskim vlakom. Nekako sva še zaslužila s kavbojkami, ki sva jih “prešvercala” iz Trsta. Slavc je veliko plezal s Petrom Poljancem, z menoj in z Yetijem. Skupaj sva preplezala tudi več prvenstvenih smeri v Kanceljnu, Krajstnu in Pihavcu, verjetno pa še kje.

Zgodile so se nama tudi nesreče. Prva je doletela Slavca v Špiku. Videl sem, kako je letel mimo mene in se nato ustavil. Ko sem pogledal čez, je imel ves krvav obraz. »Slavc, greva naprej?« sem ga vprašal. »A si čisto trapast?« mi je odvrnil. Če se prav spomnim, je imel pretres možganov in zlomljeno čeljust. Spravil sem ga iz stene, ga odpeljal na Jesenice, nato pa se vrnil domov v Šebrelje. Tam je bila ravno veselica. Poiskal sem sestro Bernardo in ji povedal, da je Slavko padel. Seveda je takoj planila v jok in nastala je panika. Komaj sem jo potolažil.

Naslednjo zimo sem si v Jugovi grapi zlomil nogo. Tudi takrat je bil Slavc z menoj, skupaj s Polancem. S štrikom sta me mukoma privlekla do bivaka. Slavc mi je rekel: »Če nimaš zlomljene noge, ti jo bom pa jaz.« Na srečo sem jo imel.

Pozneje sva se udeležila prve primorske odprave na južno steno Aconcague. V francoski smeri sva plezala z Biščakom in Škampareletom. Takrat smo se kar namučili. Zdaj, ko sem izvedel, kako je Slavc nekaj let pozneje sam sestopil z gore, si tega skoraj ne znam predstavljati.

Slavc je nato postal tako dober, da mu nismo več mogli slediti. Iskal je soplezalce za svoje nove podvige in jasno je bilo, da bo nadaljeval svojo pot.

Zadnjič sva se navezala na isto vrv leta 1984 v Boliviji. Na manjši odpravi sva bila skupaj z Žarkom Trušnovcem in Jankom Humarjem. Opravili smo nekaj prvenstvenih vzponov, doživeli tudi različne prigode in se imeli lepo.

S tem se je končalo eno obdobje. Sam sem šel v svojo smer, Slavc v svojo in potem se praktično nisva več videla. Srečala sva se še leta 1995 na Reki, ko sva se pogovarjala o sponzorstvu za Gasherbrum, vendar do tega ni prišlo. Takrat sem ga videl zadnjič.

Ko se danes spomnim nanj, mi ostaja lep spomin na Slavca in na čas, ki smo ga preživeli skupaj — na našo mladost.