Imel sem čast, da sem vodil dve odpravi, v katerih je bil Slavc član, ter eno na daljavo – to je bila odprava na zahodno steno Anapurne. Spoznala sva se leto dni prej, pred našo odpravo poleti na Everest, kjer smo imeli velike ambicije, spet povezane s tistim Velikim kuloarjem.
V odpravi je bilo precej Zagrebčanov, z nami pa je bilo tudi sedem Slovencev; že prej smo se družili s Štajerci in Slavc je prišel zraven, kar nam je bila velika čast, saj se je naši odpravi priključil alpinist takšnega ranga.
Zelo hitro smo se spoprijateljili – preprosto smo se ujeli, skupaj preživljali čas in si izmenjavali izkušnje. Slavc je bil resnično velikan v primerjavi z ostalimi člani, tega pa ni nikoli kazal kot posebno avtoriteto, ampak se je znal povsem preprosto družiti z nami vsemi. Spominov je ogromno: od prihoda v Katmandu, poti po Tibetu, ko smo šli proti Rongbuku, do dni, ki smo jih preživeli v baznem taboru.
Tabor smo najprej postavili pri Rongbuku, kasneje pa smo ga prestavili. Slavc se je veliko družil z našim kuharjem Rinzijem, ki je kuhal tako na Anapurni kot na Everestu. Naša želja je bila znova poskusiti v Velikem kuloarju.
V baznem taboru smo bili sedemdeset dni. Sprva je šlo vse lepo: prvih 1200 metrov do višine 7200 metrov smo preplezali v devetih dneh, potem pa se je zaradi vremena začelo zapletati. Prišli smo že proti koncu monsuna, Veliki kuloar pa je mogoče plezati le takrat, ko je v njem še sneg od monsuna, preden ga pozimi raznesejo vetrovi, spomladi pa je stena že povsem suha in ledena in takrat ni več mogoče iti gor.
Slavc je imel eno željo in rekli smo mu, naj kar poskusi. Zamislil si je, da bi poskusil solirati neposredno po severozahodni steni, visoki približno 3000 metrov. Tam je naletel na zelo težaven del, naprej pa je bilo izjemno zapleteno, saj bi potreboval veliko opreme in vsega potrebnega za nadaljevanje. Sicer pa je nekaj več kot dvajset let kasneje Rusom uspelo preplezati direktno, med Hornbeinovim in Velikim kuloarjem, mi pa smo takrat zavili levo in zelo hitro prišli do tabora C2. To je kraj, rojen za plazove in podore: od vsepovsod se nekaj vali, pada kamenje, nad nami pa je bilo še okoli 2000 metrov stene, iz katere se vse ruši.
Imeli smo veliko opreme in veliko željo, menjavali smo se v ekipah, vendar so bili vreme in pogoji tako slabi, da skoraj ni bilo člana, ki ga v steni ne bi zajela kakšna plazovina. Večinoma so bili to prašnati, suhi plazovi; ko te tak plaz zajame, si najprej kot Michelinova maskota – napihnjen in bel –, potem pa ostaneš kot stisnjena pločevinka, ko te pretrese ta plaz.
Slavc je veliko prispeval k temu, da smo uspeli narediti varen pristop vsaj do 7500 metrov, kjer bi čakali na ugodno vreme za zaključni naskok. Ko se je začelo približevati jesensko obdobje in so začeli pihati stalni vetrovi s Tibeta, je bil veter vse močnejši in v takih razmerah preprosto ni bilo več mogoče napredovati. Pred našim dokončnim vzponom smo nekje blizu 8000 metrov samo za osrednji del stene, imenovan White Limbo, porabili 45 dni plezanja, ves čas spreminjali smer, znova vlekli vrvi in jih postavljali na novo, ker jih je znova in znova zasulo s plazovi.
Na 7200 metrih smo v zelo strmi grapi postavili šotor, ki pa je zdržal le en dan. Kasneje je bilo s tistega mesta lepo videti dol na zahodni Rongbuk. Postaviti je bilo mogoče le eno zavetje: izkopali smo veliko snežno luknjo, ki je bila vsak dan večja, ker smo iz nje lomili kose snega za čaj in juho, a je bila to varna točka za nadaljnje napredovanje.
Čeprav je bila odprava neuspešna in nismo stopili na vrh, je Slavc znal pokazati veselje – ob povratku v Katmandu se je lepo poveselil z nami.
Vzel je kitaro, nekaj zaigral in zapel, mi pa smo se na letališču v Katmanduju spraševali, kaj bo po tako dolgi odpravi na zahodno steno Everesta naslednje. Dogovorili smo se, da gremo pozimi na Anapurno I.
V tej odpravi je bilo več Slovencev kot nas Hrvatov, pridružil se nam je tudi en Američan, cilji pa so bili zelo ambiciozni: povzpeti se po nizozemski smeri na levi strani severne stene, Slavc pa bi poskušal solirati po zahodni steni. Mislim, da je Aco nosil padalsko jadro, da bi lahko skočil, imel je tudi vodniške smuči – hoteli smo vse: smučati, skakati, plezati in solirati.
Najprej pa je bilo treba priti čez severno stran, da bi Slavc sploh lahko vstopil v zahodno steno. To smo natančno preučevali že na pristopu in te odprave se je res veselil. Spominjam se Thorong Peaka, znane gore tam nad teraso; dogovarjali smo se, kdaj bomo šli, da bi čim prej prišli gor.
Zanimiva je tudi pot iz zadnje vasi v dolini Kali Gandaki, kjer tri dni ni ničesar in tri dni hodiš po strmih pobočjih. Tam smo se zbrali v bazi: Dobro se spominjam baznega tabora – bil je razmeroma nizko, na okoli štiri tisoč štiristo metrov.
Slavc si je takoj naložil nahrbtnik in rekel, da gre še na drugo stran, tisoč metrov višje, da se čim hitreje aklimatizira.
V začetku zime leta 1990 smo postopoma začeli postavljati tabore – precej zapleteno, ker je bilo spodaj zelo zahtevno: snega skoraj ni bilo, bil je le led, pa še do bariere serakov je bilo treba priti, čez katere je šel tudi Slavc, da bi si kasneje ogledal sestop, ko bo čas za to. V teh serakih je bil en ključni stolp, ki se je odlomil visoko zgoraj, ravno nad strmim grebenom, zato s te strani preprosto ni bilo več prehoda.
Če bi se takrat želeli preusmeriti na francosko smer ali katero drugo, za to ni bilo več časa. Skozi tisti ledeni slap ni bilo več mogoče priti, ker je ves čas pokalo, vse je viselo in zdelo se je, da bo vsak trenutek komu kaj padlo na glavo.
Na koncu smo se preprosto dogovorili, da iz tega ne bo nič – gora je zmagala in morali smo se vrniti dol. Na srečo, saj tam že dolga leta ni bilo običajno, da bi pozimi zapadlo toliko snega; sneg je padal še, ko je že prihajala pomlad, kar se sicer ne zgodi – nikoli ne gre tako daleč v pomlad.
Odločili smo se, da je odprava zaključena. Slavc je že takrat razmišljal in govoril, da se bo vrnil v to steno, pot pa ga je res pričakala leto dni kasneje. Če takrat odprave ne bi odpovedali, mislim, da bi ostali zgoraj ujeti do pomladi, ker je res zapadlo ogromno snega.
Tako smo malo razočarani prispeli v tisto prvo vas, nato pa šli še niže, v Tatopani, kjer je topel izvir in smo se po dolgem času malo kopali. Tam sta, Aco in Slavc imela neke vrste »misijonska« opravila v hotelih – zastonj sta pomagala postavljati praznične lučke za božič in novo leto in se tam tudi slikala.
Leto 1991 je prineslo novo poglavje. Slavc je pogosto prihajal k meni domov v Zagreb, ker je moral po francosko vizo v konzulat. Dobiti dovoljenje za vzpon na zahodno steno v tistem času ni bilo enostavno – država Jugoslavija je ravno razpadala, za odpravo pa je bilo še vedno potrebno jamstvo oziroma garancija PZJ.
Kljub temu je s papirji uspel prepričati uradnike, da Jugoslavije ni več, in dobil dovoljenje za vzpon po zahodni steni. Vse smo dogovorili, kupljene so bile že letalske karte iz Zagreba, vendar so bile razmere zaradi stanja v državi napete, oglašali so se zračni alarmi in sirene in sam iz Zagreba nisem mogel oditi.
Slavc je hotel vse skupaj odpovedati, jaz pa sem mu rekel: »Ne, pojdi. Kolikor bo mogoče, te bom usmerjal in ti svetoval po telefonu.« Napisal sem mu podrobna navodila, kaj je treba storiti, in mu dal polno pooblastilo, da je vodja in plezalec v eni osebi, z vso odgovornostjo, da vse sam izpelje.
Odpotoval je, v Katmanduju s pomočjo mojega prijatelja Šerpe hitro uredil formalnosti in se potem povsem običajno odpravil proti zahodni steni. Ko jo je preplezal – popolnoma sam –, so mnogi ocenili, da je vzpon primerljiv z Messnerjevim solo vzponom na Everest leta 1980, ko je imel v ozadju le spremljevalca v baznem taboru, tukaj pa ni bilo nikogar več, še veliko težje je bilo. Bil je le en častnik za zvezo, ki je nato pobegnil v zadnjo vas, in en Šerpa.
Slavc mi je kasneje povedal, da je Šerpa sprva poskušal pomagati in nositi opremo, a je nekje na ledeniku odnehal, tako da je vse od tam naprej tovoril sam.
Po moji vrnitvi z Anapurne in po njegovem prvenstvenem vzponu je bilo ogromno povpraševanj iz časopisov in revij, tudi iz tujine, naj jim pošlje opis smeri. Rekel mi je: »Daj ti to napiši, jaz ti bom povedal, kako je bilo, nimam časa, da bi vsakemu posebej razlagal potek.«
Prva nočitev je bila na 5100 metrih, in sicer 27. oktobra, v bazo pa je prišel že 19. oktobra. V osmih dneh je bil pripravljen na vstop v steno – pred tem je bil še v Južni Ameriki – in po kratki aklimatizaciji s hojo po severnem delu in okolici Nilgirija je začel vzpon.
Sam sem v tistih dneh končno uspel priti iz Zagreba in prispel v Katmandu prav takrat, ko je on vstopil v steno.
Drugi dan je napredoval s 6250 na 6900 metrov. Na desni strani je naletel na zelo zahteven odsek s kombiniranim plezanjem, višje pa ga je čakal še trd led, za katerega mi je bilo potem žal, da se mu ni mogel izogniti.
Nadaljeval je do 7300 metrov, kjer je še vse teklo po načrtu, nato pa se je vreme poslabšalo. Fotografije iz tistega časa sploh ne pokažejo, kaj je v resnici doživljal, saj je bilo skoraj ves čas oblačno in je pihal močan veter. Kljub temu je v zgornjem delu nadaljeval proti “roki” stene – to je bilo 30. oktobra.
Prišel je na greben, potem pa se vrnil nazaj v steno, da bi tam bivakiral, ker je bilo pri zadnjih sto in nekaj metrih do vrha povsem odprto vprašanje, kako bi se sploh končalo. Veter človeka ne le izsuši, ampak bi ga v tistih razmerah zaradi mraza in utrujenosti skoraj zagotovo doletele hude ozebline.
In tako je potem šel gor in dol, vstopal in izstopal iz stene, bivakiral, nato pa začel sestopati. Prišel je do tistega zapuščenega tabora, potem pa je imel še precej težav — dva dni je potreboval za sestop, ne samo zaradi utrujenosti, ampak tudi zaradi zelo težke orientacije saj je 1. novembra prespal na višini okoli 6300 metrov, nato pa se je 2. novembra spustil v bazni tabor.
Nekaj ur pred njegovim prihodom so ostali že odšli v dolino. Slavc je nato dva dni čakal, ali se bo kdo vrnil, in šele takrat dokončno spoznal, da bo moral sestopiti sam. Prej jim je rekel – in tako je res kazalo –, da bo smer preplezal v štirih, največ petih dneh, zato naj ga toliko časa počakajo. Kako so si to razlagali oni, je drugo vprašanje; če pa pogledamo potek vzpona, je bil v zgornjem delu že praktično malo pod vrhom, a so se zaradi razmer in hitrosti napredovanja stvari zavlekle precej dlje, kot je načrtoval.
Sam sem računal, da ga bom, ko mi bo končno uspelo priti iz Zagreba, še ujel, vendar je medtem izkoristil prvi dober trenutek za vreme in ravno tistega dne vstopil v steno.
Smer, ki jo je preplezal, je bila ena redkih takšnih v Himalaji in takrat zagotovo v samem vrhu svetovnega ekspedicijskega alpinizma. Kasneje sem slišal, da je šel naravnost v steno – povedala mi je Wanda Rutkiewicz, ki je takrat prišla v Katmandu. Tisto jesen je bila na Anapurni in iz Pokhare odšla prav v času, ko je Slavc odhajal gor. Po vzponu smo se vendarle srečali: imel je nekaj ozeblin in šli smo jih “zdravit” – najprej za tri, štiri dni na Tajsko, potem pa smo se vrnili.
Bilo je potem leta 1993 ko smo se v Nepal takrat odpravili po drugi poti, Slavc pa nas je tam pričakal – še vedno z vratnim opornikom. Pred odhodom sem si ga v Zagrebu ogledal na CNN-u, v prispevku o njegovem padcu v južni steni Anapurne kjer se je hudo poškodoval. Tistega leta mi je rekel, čeprav od tega nimam nobene fotografije: »Darko, ko se spet vidiva, morava spiti prvo pivo, odkar imam tole opornico, samo glavo mi boste morali držati, da bom lahko pil iz flaše.« In res, toliko se je moral nagniti, da je sploh lahko spil pivo.
Zadnjič sem ga videl za veliko noč leta 1995 v Veliki Paklenici, ko je vojna še trajala. Vojaki so mi pokazali pot in dosegel sem, da so Paklenico za dva dni posebej odprli za velikonočne praznike. Slavc je takrat prišel tja.
Sedel sem pri Inku, in potem je Slavc v kratkih hlačah in majici pritekel mimo. Rekel sem mu: »Slavc, kam pa greš? Verjetno malo na sprehod?« Čez približno dve uri, morda še prej, se je vrnil. Na vprašanje, kje je bil, je samo rekel: »Soliral sem Velebitaško.« Stekel je dol do Anića Kuk, preplezal Velebitaško in se vrnil k Inku – vse skupaj v dveh urah.
In ne samo to — naslednji dan je še pomagal pri reševanju. Dve punci sta ostali zgoraj na zadnjem raztežaju Velebitaške. Hoteli smo ju nositi dol, ker je ena imela poškodovan gleženj, ampak je rekel: »Zakaj bi komplicirali z marinerjem, jaz jo bom kar sam nesel.« In res jo je — vzel jo je v “šalonca” (torej na hrbet), in od tam, z vrha Anića Kuk, jo je nesel vse do doline.
Evo, v spomin, Slavc!
